Beseda Franca Faleta (1921– 2009) – »očeta« ravenske Forme vive
Začelo se je takole: znana slovenska kiparja Jakob Savinšek in Janez Lenassi, ki sta sodelovala pri podobni prireditvi v Avstriji, sta predlagala ustanovitev Forme vive v Sloveniji. Takoj sta našla navdušence med kolegi in ljudmi, ki so takrat odgovarjali za področje kulturne dejavnosti v Sloveniji. Med najbolj navdušenimi naj omenim Vilmo Pirkovič in Lada Smrekarja, oba Dolenjca. Vilma Pirkovič je bila tudi več let predsednica upravnega odbora Forme vive.
Les in kamen sta pri nas najbolj razširjena v naravi, hkrati pa hvaležna materiala za kiparsko ustvarjanje, zato sta se leta 1961 sočasno začela prva kiparska simpozija Forme vive (»žive oblike«): v Kostanjevici na Krki in v Portorožu.
In začetek na Ravnah: jesenskega popoldneva leta 1963 sem bil, tedaj v vlogi predsednika Občine Ravne na Koroškem, po naključju v Ljubljani skupaj z Vilmo Pirkovič in Ladom Smrekarjem. Pogovarjali smo se o različnih rečeh na področju likovne dejavnosti v slovenskih občinah in o poteku simpozijev Forme vive v Kostanjevici na Krki ter v Portorožu. Sogovornikoma sem predlagal, da bi tudi na Ravnah začeli Formo vivo v jeklu. Poudaril sem, da je jeklo med najpomembnejšimi materiali moderne dobe ter zelo primerno za likovno ustvarjanje. Oba sta bila nad predlogom navdušena in hkrati še ponudila pomoč pri organizaciji.
O pogovoru sem obvestil takratnega direktorja Železarne Ravne Gregorja Klančnika. Takoj je bil za to, da se pridružimo Kostanjevici in Portorožu. Hiter razvoj železarne in kraja v tistem času je zahteval sočasen napredek na vseh področjih, zato je Forma viva koristno dopolnila našo kulturno dejavnost.
Pri pristojnih službah na občini in v samoupravnih organih Železarne Ravne je bila ideja o Formi vivi v jeklu dobro sprejeta. S pomočjo republiškega upravnega odbora in z domačimi organizatorji smo leta 1964 pripravili prvi simpozij v ravenski železarni, ki se ga je udeležilo sedem kiparjev. Izbral jih je umetniški svet v Ljubljani z našim sodelovanjem.
Ustvarjalno delo umetnikov se je večinoma dogajalo v obratih železarne. Če je bilo treba, so pomagali tudi delavci tovarne, predvsem varilci, pa tudi drugi. Tako je potekalo delo na vseh sedmih simpozijih, ki so bili na Ravnah med letoma 1964 in 1989. V četrt stoletja je bilo ustvarjenih trideset velikih lepih jeklenih skulptur – delo tridesetih umetnikov iz evropskih in ameriških držav ter Japonske. Železarna je vselej dala na razpolago material in orodje, in še pomoč delavcev, če je bilo treba. Občinski proračun je pokrival le manjši del stroškov.
Ko je vodenje republiškega upravnega odbora Forme vive prenehala opravljati Vilma Pirkovič, je njeno delo prevzel dr. France Hočevar (v vladi Staneta Kavčiča je bil podpredsednik). Za njim je odboru predsedoval kipar Dušan Tršar, profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Iz vsakega kraja, kjer so potekali simpoziji, je bil član upravnega odbora predsednik občine, za vsebinsko plat pa je skrbel umetniški svet. V njem so v teku let sodelovali najbolj znani slovenski umetniki, likovni kritiki in arhitekti (Zoran Kržišnik, Luc Menaše, Slavko Tihec itd.).
Omeniti moram tudi dr. Sonjo Hoyer, ki je kot sekretarka vseh slovenskih delovišč opravljala zahtevno nalogo dogovarjanja z umetniki in vodenja administracije. Sicer pa so v vsaki izmed sodelujočih občin organizacijo z veseljem in brezplačno vodili domači ljudje. Tako je bilo tudi na Ravnah. Preveč jih je, da bi jih poimensko navajal.
Leta 1967 je v Mariboru začela delati tudi Forma viva v betonu. Po štirih simpozijih je leta 1977 prenehala.
Vse štiri Forme vive so se lepo dopolnjevale. Kostanjevica in Portorož z uporabo lesa in kamna, Ravne in Maribor pa z dvema sodobnima, po človeku razvitima materialoma, jeklom in betonom.
Že dolgo je znano, da se ljudje dobro in prijetno počutijo v lepem in urejenem okolju. Na Ravne smo povabili hortikulturne strokovnjake (dr. Dušan Ogrin), da so nam svetovali, kako urediti zelenice v tovarni in v naseljih. Začeli smo urejati urbane ambiente kraja, estetska dopolnitev zelenic in arhitekturno monotonih stanovanjskih naselij pa so postale skulpture Forme vive. Ljudje so jih vzeli za svoje. Videz mesta in doline je postal lepši in kulturno pomembnejši.
Na Ravnah je bila Forma viva zelo svobodno zastavljena. Umetniki so po svoji lastni presoji prosto izbirali, kaj bodo ustvarjali in kako. Na razpolago jim je bilo, kar so potrebovali. Vsi smo jih imeli radi. Povsod so bili lepo sprejeti, zato so se tudi zelo dobro počutili. Od nas so odnesli lepe vtise in se nam po prihodu domov pismeno zahvaljevali.
Z organizacijo Forme vive na Ravnah in v Sloveniji smo dokazali, da smo dežela prijaznih in odprtih ljudi, ki ljubijo umetniško ustvarjalnost vseh narodov. Zavedamo se, da živimo na zelo pomembnem in hkrati zelo lepem prostoru – stičišču treh velikih evropskih kultur: romanske, germanske in slovanske.
Upravičeno lahko trdim, da je tisti čas Forma viva na Ravnah opravila dobro delo. Tuji umetniki so nas spoznali, mi pa smo se prepričali, da je tudi v umetnosti trdo delo. Občudovali smo izredno marljivost Japoncev pa tudi drugih umetnikov. In oni so v svet ponesli Ravne in tovarno, ki slovi po plemenitih jeklih, iz katerih so ustvarjali svoje umetnine. To je bila poceni in najboljša reklama. Nam so ostale umetnine – skulpture, ki lepo dopolnjujejo naša naselja.
Franc Fale, 1999
