Industrija je tudi po drugi svetovni vojni obdržala svoj primat v gospodarstvu Celja. Za razliko od samega središča mesta pa celjska industrija ob koncu druge svetovne vojne ni utrpela velike škode, saj sta bila ob bombardiranjih porušena le dva industrijska objekta.
Celjska podjetja so zato lahko s proizvodnjo nadaljevala že takoj po končani vojni. Prva leta povojnega poslovanja so zaznamovale zaplembe, razlastitve in posledično podržavljenje celjskih podjetij. Podržavljena podjetja so dobila nova imena, ki so simbolično prekinila kontinuiteto s predvojnimi podjetji. Da bi dvignila delovno storilnost in odnos do dela zaposlenih, je nova oblast delavce spodbujala k udarniškem delu po zgledu bosanskega rudarja Alije Sirotanovića. Mladi so pri obnovi države in gospodarstva sodelovali v delovnih brigadah. Udarniki in brigadirji za svoje nadpovprečno opravljeno delo niso bili plačani, so pa uživali določene ugodnosti. Prav tako so lahko udarniške nazive dobili delovni kolektivi v podjetjih. Prva leta po drugi svetovni vojni je bila industrializacija Celja v zvezni in republiški domeni. Država je spodbujala predvsem razvoj panog, kot so metalurgija, kemična, kovinska in tekstilna industrija. Razvoj celjske industrije je upočasnjevala takrat še nepopolna elektrifikacija mesta, ki je povzročala izpade elektrike in s tem veliko gospodarsko škodo. Najpomembnejša celjska podjetja, nad katerimi so bedele zvezne oblasti, so bila: Železana Štore, Cinkarna Celje, Tovarna za proizvodnjo kemičnih izdelkov in Tovarna emajlirane posode.
Leta 1950 je z uvedbo delavskega samoupravljanja vodenje podjetij formalnopravno prešlo iz državnih oblasti na delavske svete in upravne odbore, katerih predstavniki so bili izvoljeni iz vrst zaposlenih v podjetjih. Prvi delavski svet v Celju so novembra leta 1961 izvolili v Tovarni emajlirane posode.
V začetku 60. let se je gospodarska rast ustavila in država je zašla v krizo. Industrijska proizvodnja je zaostajala za načrtovanimi plani, produktivnost delavcev je padala, zaradi nizke gospodarske rasti ni bilo svežega kapitala za nove investicije. Kljub slabim gospodarskim kazalcem sta se v tem času poraba in življenjski standard prebivalstva povečala. Država se je zaradi navedenih nesorazmerij med proizvodnjo dobrin na eni strani in potrošnjo na drugi reševanja gospodarske krize lotevala z različnimi gospodarskimi reformami, od katerih pa nobena ni bila zares uspešna. Ena od njih je bila tudi reforma leta 1973, po kateri so podjetja preoblikovali v Temeljne organizacije združenega dela ali TOZD-e. Takšna upravna razdrobitev je povečala stroške dela in skupaj z novo kadrovsko politiko poglobila gospodarsko krizo, ki je najbolj prizadela prav industrijo.
Delavsko samoupravljanje in dogovorna ekonomija sta se v podjetjih ohranila vse do konca 80. let 20. stoletja, ko je s postopnim razpadom Jugoslavije razpadla tudi njena družbeno-gospodarska ureditev. Država je skrbela, da je imel vsak državljan pravico do dela. Zaradi principa polne zaposlenosti so se celjska industrijska in gradbena podjetja soočala s prevelikim številom zaposlenih. V letih 1968–1978 se je povečalo število zaposlenih kar za 5.500 delavcev. Slabo polovico zaposlenih v industriji so predstavljali nekvalificirani in polkvalificirani delavci.
Celjska podjetja so kljub izgubam najemala kredite in gradila nove proizvodne obrate. Največji med njimi so bili tovarna kotlov in orodij v EMU, tovarna kopirnega papirja v AERU in valjalna v Cinkarni.
Največja in najbolj prepoznavna proizvodna podjetja v Celju so bila Cinkarna, EMO, AERO, Metka, Železarna Štore, Toper, Lik Savinja in Zlatarna Celje. Vsa našteta podjetja so se soočala z velikimi izgubami, nezadovoljstvom zaposlenih in stavkami oz. t. i. prekinitvami dela.
Konec 80. let je celjska industrija zaradi poglobljene gospodarske krize in političnih težav, ki jih je prinesel postopen razpad Jugoslavije, doživela svoje najtežje obdobje. Podjetja so zaradi izgub tržišča in zastarelosti proizvodnje zašla v stečaj in likvidacijo, ki jim je v začetku 90. let sledilo lastninjenje podjetij. Prvo celjsko podjetje, ki je že leta 1987 doseglo stečaj in likvidacijo, je bilo Lik Savinja, nato pa so mu sledila še mnoga druga znana in nekoč uveljavljena podjetja. Število delovnih mest v celjski industriji in gradbeništvu se je od konca 70. let pa do sredine 90. let prepolovilo.
