Racionalizator in nestor slovenskih varnostnih inženirjev

O problemih varnosti pri delu in racionalizaciji je Kuhar pisal že leta 1937 v železarniškem glasilu Tovarniški vestnik, ki ga je urejal. Med drugim je zapisal pomenljive besede:

»Tistim, ki vidijo v racionalizaciji povzročitelja brezposelnosti, morem kot tehnik odgovoriti le to, da tehnika ne more nazaj, nego da bo šla le naprej, dolžnost netehnikov, socialnih politikov in juristov pa je, da bodo stremeli za tem, da pripravijo zakonodajo, ki ne bo zaostajala za modernim svetom in da ne bo treba radi te zastarelosti ovirati splošnega napredka na zemlji. To pa je njihova naloga.«⁴⁸

Tudi med okupacijo je v železarni vodil referat za obratne nezgode in strokovno knjižnico. V tem času je v Celovcu opravil tečaj REFA,⁴⁹ današnje Zveze za študij dela.  

Pridobljeno znanje in izkušnje je s pridom izkoristil pri pisanju svoje prve strokovne knjige Male obratne izboljšave.⁵⁰ Izšla je leta 1946. O pomenu drobnih izboljšav je zapisal na 9.  strani: »Kakor je epohalne važnosti tisto razmeroma malo število velikih iznajdb in odkritij, tako je za omogočenje kontinuelnega in solidnega napredka osnovne važnosti prav to neizmerno število malih izboljšav in izpopolnitev.« Vsebino je slikovito podkrepil s primeri iz prakse ter tako v Sloveniji zaoral ledino na področju racionalizacije. Leta 1948 je začel pisati še drugo knjigo o delovni varnosti v industriji in obrti, načrtoval je tudi zgodovino Železarne Jesenice. Žal zastavljenih del ni dokončal, ker se je prej preselil v Guštanj, na kasnejše Ravne na Koroškem.  

 

Železarna Guštanj/Ravne na Koroškem

Ko se je Avgust Kuhar januarja 1951 zaposlil v Železarni Guštanj/Ravne na Koroškem, so ga tam čakale nove dolžnosti. Med drugim je organiziral in vodil dejavnosti za varstvo pri delu, kar je že od leta 1947 urejal Splošni pravilnik o higiensko-tehničnih varstvenih ukrepih pri delu. V ta namen so v 50. letih prejšnjega stoletja v železarni ustanovili stalno komisijo za higiensko-tehnično zaščito (HTZ) pod vodstvom tehničnega direktorja inž. Franja Mahorčiča (1911–1974) ter referat higiene in tehnične zaščite dela, ki ga je prevzel Avgust.⁵¹ Ključnega pomena za razvoj HTZ je bil dopis republiškega vodstva sindikatov metalurških delavcev julija 1951, v katerem so bili navedeni predlogi za izboljšanje slabih razmer na področju varstva pri delu.⁵² V železarni so obratne nezgode analizirali in povabili na oglede po obratih ugledne zdravnike: prim. dr. Lojzeta Simonitija (1901–1957) in prim. dr. Staneta Strnada (1902–1979) iz slovenjgraške bolnišnice ter krajevnega zdravnika dr. Boštjana Erata (1891–1956). Vse ugotovitve so obravnavali na novembrski seji delavskega sveta in sprejeli vrsto ukrepov za izboljšanje HTZ, ki jih je pripravil Avgust.⁵³ Ukrepi so pripomogli, da se  je stanje v naslednjih letih precej izboljšalo. Pravni temelj za nadaljnji razvoj dejavnosti pa je bil Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1958, na podlagi katerega so organizirali službo za higiensko in tehnično varstvo (HTV); do svoje smrti jo je  vodil Avgust Kuhar.⁵⁴

Z veliko vnemo se je zavzel za izboljšanje varnosti pri delu in večjo delovno storilnost v podjetju. O vsem tem je tudi veliko pisal, največ v letih 1946–1955, ko so v Sloveniji na veliko obnavljali in večali stare tovarne ter gradili nove, vzporedno pa je hitro naraščalo tudi število delavcev. Znanja je seveda primanjkovalo na vseh področjih in posledice so bile hude. Sam se je nenehno dodatno izobraževal z branjem domače in tuje strokovne literature ter na študijskih potovanjih. Eno je obširno opisal v štirih nadaljevanjih v Koroškem fužinarju, ko je s sekretarjem železarne leta 1961 obiskal Porurje, znano po premogu in železarstvu, nato pa še Düsseldorf.⁵⁵

V tem svojem najbolj ustvarjalnem času je napisal dva temeljna učbenika. Leta 1954 je izdal  knjigo Delovna varnost,⁵⁶ naslednje leto pa je ta izšla še v srbskem prevodu Danimirja Belleta z naslovom Sigurnost rada u industriji i zanatstvu.⁵⁷ Tega leta je izšla tudi njegova tretja knjiga Racionalizacija.⁵⁸ Nato je leta 1957 s piscem člankov s področja varstvene vzgoje Franjem Alešem (1906–1987) sestavil kratek priročnik na šestnajstih straneh Delaj varno,⁵⁹  izdalo pa ga je uredništvo revije Življenje in tehnika. V njem so zelo pregledno in na kratko opisana vsa pomembna poglavja s področja varstva pri delu. Opremljena so z nazornimi večbarvnimi ilustracijami akademskega slikarja in grafika Janeza Trpina (1908–1973).  

Knjiga Delovna varnost je postala prvi učbenik za varstvo pri delu v Sloveniji. Na strani 19 navaja naslednjo definicijo: »Varnost dela oziroma obratna varnost obsega borbo in ukrepe proti škodljivim vplivom za zdravje in življenje, za dostojanstvo in nravnost človeka v obratu (na delovnem mestu).« V knjigi je podkrepil trditve z lastno analizo 44 smrtnih nesreč in nad 12.000 obratnih nezgod. Izkazalo se je, da je šlo predvsem za malomarnost na delovnih mestih – po njegovem: kolikor nesreč, toliko napak. Zelo jasno je začrtal pot, kako se je treba zoperstaviti temu zlu: načrtno, organizirano, postopno in na več področjih hkrati. Predlagal je ustanavljanje sektorjev za delovno varnost, animiranje vodilnih in vodstvenih delavcev, zavarovanje nevarnih delovnih mest ter uvedbo in dosledno uporabo ustreznih zaščitnih sredstev. Poudaril je potrebo po kontinuiranem izobraževanju delavcev na strokovnih tečajih in na uvajalnih seminarjih za novince, po rednih predavanjih učencem v industrijskih šolah, po izdajanju brošur za tipična dela v posameznih obratih in po nenehni propagandi. Na straneh 91 do 93 je navedel številna varnostna gesla, kot so npr.: VARNOSTI PREDNOST! / DELAJ VARNO, VRNI SE ZDRAV DOMOV! / LASTNA PREVIDNOST JE NAJBOLJŠA VARNOSTNA NAPRAVA. Po njegovih navodilih so tovarno na vidnih mestih tudi opremili s takimi opozorilnimi napisi na velikih panojih.

Kot vodja službe za HTZ in pozneje za HTV je delavce nenehno opozarjal na posledice njihove nepremišljenosti in malomarnosti: na bolečine ob nesreči, možno invalidnost za vse življenje ali celo izgubo življenja. Poudarjal je, da število obratnih nesreč pada, kakor rastejo strokovnost, lastna previdnost in varnostna disciplina industrijskih delavcev.⁶⁰ Vodilnim v železarni je prikazoval veliko škodo za podjetje  zaradi izpada delovnih dni, saj se je na začetku 50. let prejšnjega stoletja na delovnem mestu poškodoval vsak tretji delavec in z vsako poškodbo je podjetje izgubilo v povprečju nad 20 delovnih dni.⁶¹ Zaposlene je spodbujal k večji varnosti tako, da so bili nagrajeni z denarno ali praktično nagrado – lepo, novo uro budilko, če se v določenem letu niso poškodovali ali izostali z dela.⁶² Učinek tega ukrepa je bil kmalu viden, saj se je odstotek nezgod na število delavcev zmanjšal skoraj za polovico.

Kot je zapisal Marjan Kolar, se je v knjigi Racionalizacija kljub strokovnosti besedila razživel svojski humorni racionalizem Avgusta Kuharja. Do izraza prihaja avtorjev izostren smisel za lepo besedo, saj je knjiga pisana v bogatem  jeziku, ponekod izrazito duhovito. Vsak pojem zna razložiti na razumljiv način, vsako trditev pa dokazati s primeri, domačimi ali tujimi. Potrebo po racionalizaciji utemelji npr. tudi takole: »Delo je že od nekdaj bolj postrani gledano, kajti veljalo je že v stari zavezi in za prva dva človeka kot kazen: “V potu svojega obraza si bosta …” Prav racionalizacija je tisti ukrep, ki pomaga, da ni treba več toliko: “V potu svojega obraza …”.«  

Zanimiva je avtorjeva razlaga pojma racionalizacija na 34. strani knjige v poglavju BESEDA IN SMOTER: »Ratio je latinska beseda in pomeni pamet, razum. Racionalno bo torej tisto, kar je pametno, razumno urejeno. Dokler nekaj še ni tako urejeno, še ni racionalno, še ni čisto pametno, zato je treba stvar racionalizirati, to se pravi, urediti razumno, urediti tako, da bo kar se da pametno urejeno. Racionalizacija dela bo torej nekako »popametenje« dela, torej ureditev dela tako, da bo najbolj prav.« 

Na strani 108 navaja definicijo: »Racionalizacija v našem smislu je uporaba vseh tehničnih in organizacijskih sredstev, ki jih nudijo naravne in duhovne vede, da povečamo produktivnost človeškega dela.« Takoj zatem dostavi, da se definicije »ni treba učiti na pamet, temveč zadostuje, da pametno mislimo in pametno delamo«. 

V knjigi je Avgust Kuhar po vrsti predstavil različne sisteme racionalizacije, med katerimi je postavil v ospredje načelo zdrave pameti. Sledijo si opisi naslednjih sistemov: Taylorjev, Fordov, Batov, stahanovski (po Alekseju Stahanovu) in Bedeauxov. Najbolj obsežno je predstavil šolo REFA, s katero se je seznanil med vojno na tečaju v Celovcu. Zavzemal se je za to, da bi delo vsestransko izboljšali, vendar ne z vsiljevanjem racionalizacije delavcem, temveč z njihovim sodelovanjem. Dodal je tudi: »Hvala za produktivnost, ki jemlje človeku zdravje in dostojanstvo!« Ker ni bil sentimentalen, je zapisal: »Delavci niso poročeni s tovarno. Ne nameravajo tu bivati, temveč hočejo v tovarni samo delati in zaslužiti, zato je vsako pošteno podjetje dolžno delo urediti tako, da bodo mogli čim bolje delati in čim več zaslužiti.«⁶³

Ni čudno, da je s svojim znanjem in izkušnjami odigral pomembno vlogo kot prvi učitelj slovenskih varnostnih tehnikov in inženirjev. Kmalu po končani obnovi v drugi svetovni vojni opustošenega gospodarstva so nekatera večja slovenska podjetja zaposlila poklicne »varnostne tehnike« oziroma poklicne »referente za varnost pri delu«. O njihovem izobraževanju je leta 1964 ob smrti Avgusta Kuharja v strokovni reviji Delo in varnost zapisal Vladimir Javor, da so jih »/…/ za začetek poslali k čarodeju varnostne umetnosti Avgustu Kuharju na Ravne gledat, kako deluje varnost«.⁶⁴ Zato ne preseneča, da je v istem članku zapisal še: »Nismo slučajno niti iz gole pietete, ki gre vsakemu pokojniku, imenovali našega Avgusta Kuharja za nestorja, tj. starosto slovenskih varnostnih tehnikov. On je to v resnici bil.«

 

---