Anton Rojina je bil rojen 24. maja 1877 v Zgornji Šiški pri Ljubljani v hiši malega posestnika in mizarja. Po končani osnovni šoli se je v Ljubljani izučil mizarstva, in sicer je vajeništvo opravljal pri mojstru Ivanu Doganu. Ko je njegova učna doba potekla, ga je velika želja po strokovni in splošni izobrazbi odpeljala v tujino.
Delovne izkušnje v tujini
Najprej je delal v Celovcu, nato pa v Innsbrucku, Zürichu, Parizu in v Londonu, dokler ga niso poklicali v vojsko. Po končani vojaški dobi je znova odšel po Evropi, saj je že poznal največja obrtna in industrijska središča takratne zahodne Evrope. Najprej se je ustavil v švicarskem Traversu, nato pa krenil v Pariz in končno v London, kjer je štiri leta prebil kot visoko cenjen preddelavec, ki so ga iz svetovno znanega podjetja pošiljali nadzirat razna dela. Poti so ga zanesle tudi na Češko.
Pridobljene izkušnje iz tujine in znanje jezikov niso omajale njegove pripadnosti slovenstvu in vedel je, da je njegovo znanje potrebno tudi doma. Bil je dolgoletni član v ljubljanskem katoliškem rokodelskem društvu.
Podjetje A. Rojina in povezava z družabnikom
Rojina se je leta 1906 vrnil v svojo domovino in ustanovil svojo obrt, samostojno mizarsko delavnico, ki jo je leta 1909 razširil v stavbno in pohištveno podjetje. To je bilo vpisano v register šele leta 1910, tedaj se je po virih tudi preselil z Wolfove na Kolodvorsko ulico. Svoje podjetje je z znanjem in s poštenim delom hitro širil ter tako pridobil naklonjenost številnih naročnikov. Ugled podjetja in njenega ustanovitelja je naglo rastel, zato je vzbudil pozornost pri tedaj pomembnih osebah v javnem življenju. Ko je bil leta 1910 ljubljanski občinski svet razpuščen in postavljen komisariat, je bil tudi on pozvan v občinski svet kot predsednik, kjer je lahko uveljavljal svoje gospodarske izkušnje.
Rojina je med prvo svetovno vojno kot mobiliziranec odšel na južno fronto, kjer je ostal dolge mesece, a na srečo podjetja in na veliko radost svoje rodbine se je vrnil iz vojne brez hujših posledic. Po vojni se je lotil gospodarskega dela z novo vnemo in z njemu lastno energijo ustvaril v kratkem času eno največjih mizarskih podjetij v novi državi skupno s svojim družabnikom Karlom Binderjem (1887-1937). Ta je že vodil svoje lesno-obrtno in parketarsko podjetje, oglasi zanj so se pojavljali že leta 1912. Leta 1924 je bilo v Trgovskem listu objavljeno, da tovarna parketov Karla Binderja izdela med petnajst in osemnajst vagonov parketov in drugih lesnih izdelkov, kar je pričalo o uspešnosti in uveljavljenosti podjetja.
Podjetje A. Rojina & Comp.
Anton Rojina je kmalu po koncu vojne z družabnikom prevzel pohištveno tovarno v Slomškovi ulici. V letih 1921 do 1923 sta nova lastnika Anton Rojina in Karel Binder modernizirala tovarno in jo tudi temu primerno opremila. Po načelu »le v specializaciji je mogoč najvišji razvoj« sta opustila umetno mizarstvo in pričela proizvajati samo stavbne izdelke, ki so tisti čas sloveli po vsej državi. O uspešnosti skupnega dela govori tudi večkratna aktivna udeležba tvrdke A. Rojina & Comp. na ljubljanskem velesejmu, prvič že leta 1921. Podjetje A. Rojina & Comp. je bila do leta 1930 znana ne samo v Ljubljani, temveč je njen sloves segal daleč preko Beograda.
Tovarna Rojina & Comp. je opremila s svojimi okni, vrati, portali, stenskimi opaži, lesenimi stropi, praktičnimi smučnimi okni, vrtilnimi vrati za javne lokale najznamenitejše jugoslovanske zgradbe, med njimi: Ljubljansko kreditno banko, novi palači »Dunav« in »Viktoria«, palačo Trboveljske premogokopne družbe (TPD) in večino mestnih hiš ljubljanske občine; v Zagrebu Borzo, Higiensko šolo, Novinarski dom, Medicinsko fakulteto in druge. V Beogradu pa je Rojinovo pohištvo krasilo tudi novi kraljevski dvorec na Dedinju, Študentski dom kralja Aleksandra, Narodno banko in Jadransko banko. Z izdelki tega podjetja so opremili palačo francoskega poslaništva. Poleg vsega pa je dobavilo podjetje svoje izdelke tudi državnim železnicam in drugim institucijam, vsekakor dokaz, s kakšnim zaupanjem se obračajo ljudje vseh slojev na naše odlično slovensko podjetje.
Po Binderjevi smrti oktobra leta 1937 je Rojina lastništvo stavbnega podjetja prevzel v svoje roke. To je izpričano v Trgovskem listu 7. decembra 1938, kjer je bila objavljena sprememba pri podjetju: »Stavbeno in umetno mizarstvo A. Rojina & Comp. Izbriše se zaradi smrti družabnik Karl Binder. Samolastnik firme sedaj Anton Rojina. Besedilo firme: Stavbno in umetno mizarstvo A. Rojina.«
Opremljenost tovarne
Stavbno podjetje je premoglo Lanzovo lokomobilio, to je bil parni stroj z lastno čistilnico za vodo. Ta parni stroj je gnal preko trideset obdelovalnih strojev, poleg vsega pa še lastni dinamo, da je bila tovarna popolnoma neodvisna od zunanjosti, ker je imela svojo razsvetljavo. Imeli so dve visoko zmogljivi sušilnici za les. Poleg treh strojnih delavnic so imeli tudi več ročnih, v katerih so izvajali zadnja dela na predmetih. V tovarni so imeli še oddelek za klejanje, delavnico za popravljanje domačih strojev, jermenic in drugih delov, zadaj pa velikansko skladišče vsakovrstnega lesa, tudi mnogo slavonske hrastovine, da so mogli nepretrgoma poslovati in da naročniki niso trpeli zaradi pomanjkanja materiala. Podjetje je bilo opremljeno za vse dobave v vsakem obsegu in v vsakem praktično izvedljivem roku. Delali so z najmodernejšimi avtomatskimi stroji.
Druge družbene funkcije in položaji Antona Rojine
Anton Rojina se je vedno udeleževal stanovskega, gospodarskega in političnega dela. Več desetletij je bil član uprave raznih zavodov in organizacij. Za časa oblastne samouprave je bil oblastni poslanec za ljubljansko mesto (1927-1929), dolga leta je bil ljubljanski občinski svetnik, predsednik bivše Jugoslovanske obrtne zveze, podpredsednik Mestne hranilnice, svetnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Povsod je pokazal svoje izredne sposobnosti in bogate izkušnje. V Slovencu so izpostavili, da je vedno in povsod odločno in neustrašeno uveljavljal svoje prepričanje in zaradi tega užival spoštovanje tudi pri političnih nasprotnikih. Bil je član prizivne davčne komisije, kjer je odločno zagovarjal koristi davkoplačevalcev in so mu bili za to hvaležni številni davkoplačevalci, ki bi brez njega morali plačati precej višje davke.
Rojina je bil član prvega odbora Društva rokodelskih mojstrov, odbornik Trgovsko-obrtne zadruge in Zveze industrialcev. Kot ugleden pristaš Slovenske ljudske stranke je bil med letoma 1909 in 1910 član regentskega sveta ljubljanske občine, v letih 1909 in 1911 pa strankin kandidat Ljubljane za deželni zbor. Leta 1927 je bil oblastni poslanec za Ljubljano. V ljubljanski oblastni samoupravi je predsedoval Sektorju za obrt in trgovino.
V glasilu Občinska uprava iz leta 1910 je mizarja Rojino moč najti med namestniki direktorija tedanje Kranjske deželne banke, ustanovljene leta 1909. V strokovnem glasilu Samouprava iz leta 1918 pa zasledimo, da je bil leta 1918 imenovan za enega od zastopnikov deželnega odbora v ljubljanskih obrtnih nadaljevalnicah: to so bile obrtne šole.
Leta 1928 je postal član tajništva SLS. Leta 1935 je pristopil k radikalni stranki (po SBL), vendar tu ni opravljal pomembnejših funkcij. Po osvoboditvi je prenehal z delom.
Anton Rojina je umrl 15. novembra leta 1958, grob se nahaja na ljubljanskih Žalah. Nekrolog zanj je prispeval argentinski časopis izseljenskih Slovencev Svobodna Slovenija 8. januarja 1959. V nekrologu so opozorili, da so bili njegovi mizarski izdelki znani po solidni in lepi izdelavi, dobavil je celo pohištvo za angleški parlament.
Prispevek o ljubljanskem mizarskem mojstru naj zaključim s tremi citati: prva dva sta iz Slovenca (23. 5. 1937) ob mojstrovi 60-letnici, kjer so ljubljanskemu obrtniku in industrialcu, vsestransko aktivnemu Slovencu Antonu Rojini voščili ob 60. rojstnem dnevu; drugi pa iz jubilejnega zbornika katoliškega društva rokodelskih pomočnikov (1930).
»Kako čvrsto še stopa, raven ko sveča, obraz mladeniško svež, zdrav kakor riba v vodi, pravi ‘večni mladenič’ – in vendar stoji v krstni knjigi zapisano, da se je naš dobri prijatelj Tone Rojina rodil 24. maja 1877 in bo torej jutri obhajal 60-letnico svojega plodonosnega življenja. Naš slavljenec je živ zgled pridnega, podjetnega in vztrajnega slovenskega obrtnika, ki je s svojim strokovnim znanjem in podjetnostjo dvignil svoje podjetje v eno največjih in najmodernejših mizarskih obratov v državi, ki slovi tudi v inozemstvu. Strokovno znanje si je g. Rojina izpopolnil v inozemstvu, kamor je odšel še kot mlad fant. Več let je prebil v Angliji, Franciji, Nemčiji in sedanji Češkoslovaški. Še danes popolnoma obvlada poleg nemščine tudi angleščino in francoščino.«
»G. Rojina je zelo dober družabnik, ki se ga razvesele v vsaki družbi, kamor pride. S svojo poštenostjo, odkritostjo in prijaznostjo si je pridobil veliko število prijateljev. Našemu zvestemu naročniku, odličnemu sobojevniku in dobremu prijatelju k lepemu življenjskemu jubileju najiskreneje čestitamo in prosimo Boga, da bi ga še dolgo vrsto let ohranil v sreči, zdravju in zadovoljstvu.«
»Življenjepis mizarskega mojstra in soustanovitelja daleč preko mej naše ožje domovine znanega slovečega podjetja g. Antona Rojine je krasen dokaz jeklene vztrajnosti mladega slovenskega rokodelca, ki se je iz lastne moči s svojo zgledno solidnostjo in podjetnostjo povzpel od preprostega mizarskega vajenca do svojega današnjega družbenega ugleda.«
