Pater Marijan Valenčak OFM, s krstnim imenom Anton, se je rodil 7. avgusta 1913 v Velenju očetu Antonu in materi Mariji, rojeni Lager. Njegovo življenje je bilo tesno povezano s frančiškanskim redom, Ljubljano in cerkvijo Marijinega oznanjenja na Tromostovju, prve korake na življenjski in duhovniški poti pa je naredil v domačem Velenju.
V mladosti si je želel postati misijonar na Kitajskem, vendar zaradi bolezni in pozneje druge svetovne vojne svoje želje ni mogel uresničiti. Kljub temu je pomembno zaznamoval življenje slovenskih frančiškanov. Med letoma 1962 in 1974 je bil njihov provincial, v povojnem obdobju pa je prestal tudi politični proces in večletno zaporno kazen. V zadnjih desetletjih življenja je bil znan predvsem kot dolgoletni spovednik. Ob 15. obletnici njegove smrti, leta 2015, je bil napovedan začetek postopka za njegovo beatifikacijo.
Iz velenjske trgovsko-gostilniške družine
Anton Valenčak je odraščal v Velenju kot najstarejši od štirih otrok. Njegov oče Anton Valenčak je bil trgovec. Velenjski trgovec s tem imenom se v virih iz prve polovice 20. stoletja večkrat omenja med tamkajšnjimi trgovci in gostilničarji. Trgovino z imenom Anton Valenčak zasledimo tudi v oglasih iz obdobja med obema svetovnima vojnama.
Mladi Anton je po končani osnovni šoli obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Po maturi se je odločil za duhovniški poklic in vstopil v frančiškanski red. Dne 16. avgusta 1932 je v Kamniku prejel frančiškansko redovno obleko. Ob prvih zaobljubah je dobil redovno ime Marijan. Leta 1933 je prišel v ljubljanski frančiškanski samostan pri cerkvi Marijinega oznanjenja, s katerim je ostal povezan večji del svojega življenja.
Pater (Anton) Marijan Valenčak je 16. avgusta 1936 izrekel slovesne zaobljube, 27. septembra istega leta pa je bil posvečen v duhovnika ter nato 4. oktobra v domačem Velenju daroval novo mašo.
Med drugo svetovno vojno je opravljal različne službe v slovenski frančiškanski provinci, med drugim je bil tajnik province in kaplan. Po koncu vojne pa se je položaj frančiškanov in drugih redovnih skupnosti v Sloveniji bistveno spremenil. Nova oblast je verske skupnosti nadzorovala, njihove člane zasliševala, nekatere pa tudi aretirala.
Avgusta 1947 so bili aretirani provincial Teodor Tavčar, mariborski gvardijan in definitor Rupert Suhadc, definitor in prokurator Marijan Valenčak ter mariborski župnik in vikar Gabriel Planinšek. Obtoženi so bili organiziranja kanalov za pobeg ustašev v tujino. V procesu je bilo obravnavanih še več drugih obtožencev, med njimi tudi poznejši ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič.
Valenčak je bil 19. decembra 1947 obsojen na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo političnih pravic. Zgodovinska raziskava Marije Čipić Rehar, ki se opira tudi na gradivo Arhiva Republike Slovenije, njegovo obsodbo umešča v širši okvir povojnega političnega pritiska na slovenske frančiškane.
Leta v zaporu
Zaporna leta so bila pomemben in boleč del njegovega življenja. Najprej je bil zaprt na Miklošičevi cesti v Ljubljani, nato pa približno pol leta na Žalah. Tam je skupaj z drugimi duhovniki sodeloval pri gradnji Savskega naselja. Pozneje so ga premestili v Maribor, od tam pa ponovno v Ljubljano.
Iz zapora je bil izpuščen 7. januarja 1953, približno štiri mesece pred iztekom izrečene kazni. Po vrnitvi v frančiškansko skupnost o svojih zaporniških izkušnjah praviloma ni veliko govoril.
Njegova obsodba je bila pozneje pravno razveljavljena. Vrhovno sodišče je 19. septembra 1998 sodbo razveljavilo, 23. marca 1999 pa je bil postopek proti njemu ustavljen.
Provincial slovenskih frančiškanov
Po vrnitvi iz zapora je ponovno opravljal službo kaplana in spovednika pri Marijinem oznanjenju na Tromostovju. Pozneje je bil magister klerikov, leta 1956 pa je postal gvardijan tamkajšnjega samostana. Med letoma 1962 in 1974 je opravljal službo provinciala slovenske frančiškanske province.
Predvsem spovednik
Po letu 1974 je opravljal še različne službe, med drugim je bil definitor in gvardijan. V spominu vernikov pa se je najmočneje ohranil kot dolgoletni spovednik.
V frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja je bila njegova spovednica v kapeli Srca Jezusovega. Obiskovalci cerkve so ga desetletja srečevali kot skromnega, nekoliko sključenega redovnika z značilnim nasmehom. Lučka pri njegovi spovednici je bila pogosto prižgana skoraj ves dan. Pred njo so se ustavljali ljudje, ki so prihajali k njemu k spovedi ali pa zgolj na pogovor.
Zadnja leta in spomin nanj
Pater Marijan Valenčak je umrl 12. februarja 2000 v frančiškanskem samostanu na Tromostovju v Ljubljani. Pokopali so ga 17. februarja v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja, v kapeli Srca Jezusovega.
Njegov spomin je med frančiškani ostal živ tudi po njegovi smrti. Leta 2009 je Založba Brat Frančišek izdala knjigo Frančiškan p. Marijan Valenčak v očeh svojih sodobnikov, ki jo je uredil p. Bruno Korošak. Frančiškan Boštjan Horvat je leta 2015 pripravil magistrsko delo z naslovom Duhovni lik p. Marijana Valenčaka. O njem pišeta tudi Jože Hudales starejši in Jože Hudales mlajši v knjigi Špancir po starem Velenju, ki jo je leta 2022 izdala Velenjska knjižna fundacija.
Antonov mlajši brat Vlado Valenčak (1920–1976) je bil predvojni komunist, udeleženec narodnoosvobodilnega boja, diplomat, publicist in ljubiteljski slikar.
