Globoko se je zavedal pomena pridobljene izobrazbe, zato je vse svoje znanje in moči dal na voljo okolju s ciljem ohranitve spomina na dogajanja skozi zapise. Celotno svoje življenje, na vseh področjih delovanja, je skrbel za pisno sled dogodkov in arhiviranje zapisov, dokumentov in različnih gradiv.
Bil je odličen šolski kronist in v svojem dolgem mandatu je vestno beležil trud in dosežke kolektiva in šole kot ustanove. Njegove šolske kronike, dokumentirane s fotografijami in opremljene s pojasnili, so bogat zgodovinski vir, ki odraža njegov trud in zavzemanje ter strokovno delo na področju šolstva.
Bil je sistematičen proučevalec tako čebelarske zgodovine kot sodobnih metod čebelarjenja, zavzet in skrben kronist razvoja in delovanja čebelarjev in čebelarstva v Mežici in na Koroškem. Arhiv Čebelarskega društva Mežica, ki ga je soustvarjal in hranil, je bil leta 2012 prekopiran in je danes v 13 zvezkih na razpolago javnosti v okviru čebelarske razstave “Čebelarska zbirka Rudolfa Galoba”, na Celovški cesti 1 v Mežici (nekdanji Gutenbergerjev mlin).
Galobov hišni arhiv hrani veliko število dokumentov iz različnih področij njegovega delovanja, ki razkrivajo pretekla dogajanja in družbene spremembe v lokalnem okolju, pa tudi širše.
S pomočjo žene Majde in družinskih dokumentov je podrobno popisal tudi zgodovino družine Gutenberger in razvoj ter zaton dejavnosti. Ker je tematiko opremil z opisom lokalnih razmer v obravnavanem obdobju, je kronika zanimiv pregled tedanjega časa in kraja, njegov arhiv pa hrani tudi precej starih družinskih in krajevnih fotografij.
[…] Iz Mežice se je odselil v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja najemnik Keupove hiše, kjer je vodil trgovino in gostilno. Mežiški rudarji so poznali Gutenbergerja v Žitari vasi, ki leži na poti med Mežico in Železno Kaplo, kot dobrega in solidnega trgovca, pa so ga z delegacijo naprosili za naselitev v Mežici. Priselil se je leta 1898 iz Žitare vasi v Mežico.
Skupaj z Ludvikom je v Mežico prišla tudi njegova ovdovela mama Terezija, polsestri Marija (Mici) in Leopoldina (Polda) ter hči Adelheid (Adela), ki se je rodila iz Ludvikove zveze z Marijo Štrukl iz Dravograda. Starša, ki se nista poročila, sta se po Adelinem rojstvu dogovorila, da bo da bo hči živela pri očetu. Najprej je zanjo skrbela Ludvikova mama Terezija, po njegovi poroki pa je živela v družini, ki si jo je ustvaril z Marijo Premru.
On je vodil trgovino in gostilno, mati je kuhala in gospodinjila. Trgovino in gostilno je vodil po principu ‘mali dobiček, velik promet’. S tem si ni pridobil le večine potrošnikov v kraju samem, kupovat so hodili tudi prebivalci iz Podpece, Žerjava, Lokovice, Šent Danjela, Leš itd. Na pliberški sejem so prihajali ljudje iz Štajerske preko Javorja in Črne v Pliberk. Križem so gonili tudi živino in nazaj grede iz Pliberka kupovali blago v Mežici. Trgovina pod njegovim vodstvom je zacvetela.
Leta 1903 se je poročil s sestro mežiškega župnika Premru Franca iz ugledne in premožne kmetske družine iz Vrhpolja pri Vipavi, od koder so dobivali vipavsko vino.
V mlinu je mlel sam tudi ponoči11, preko dneva pa je tam delal mlinar. S prevelikimi skrbmi in preobremenjenostjo si je nakopal težko bolezen. Leta 1914 spomladi je moral v bolnico, najprej v sanatorij v Celovcu, nato v Rogaško Slatino, ob zaključku sezone tam koncem septembra pa v Krapinske toplice. Spremljala ga je devetletna hčerka. Podlegel je težki bolezni in meseca oktobra 1914 umrl.
Po njegovi smrti je žena kot vdova vodila trgovino z mlinom in skrbela za mladoletna, devetletno hčerko Marijo in petletnega sina Josipa (Pepija).12
_____
11 Mala elektrarna v mlinu ni bila dovolj zmogljiva za hkratni pogon meljskih naprav in proizvodnjo električne energije za večerno napajanje luči potrošnikom v središču Mežice in v cerkvi. Zato je Ludvik Gutenberger čez dan delal v trgovini, ponoči, ko je elektriko lahko spet preusmeril na delovanje mlinskih naprav, pa mlel dodatne količine moke za potrebe odjemalcev.
12Tekst je vzet iz družinske kronike, ki jo je napisal Rudolf Galob.
