Asimilacija na Koroškem je bila izredno huda. Celovško učiteljišče ni sprejemalo slovenskih dijakov. Kdor je hotel postati učitelj, se je moral šolati v Mariboru. Sporazumno s starši me je župnik Lasar z Brnce avgusta 1914 peljal po končani osnovni šoli vpisat na moško učiteljišče v Celovec. Bili so ga pripravljeni sprejeti pod pogojem, da ga župnik vpiše kot Nemca, na kar pa le-ta ni pristal, a je trdovratno vztrajal pri vpisu. Nazadnje so ga vpisali in postal je edini slovenski učiteljiščnik v Celovcu. Stanoval sem v slovenskem dijaškem domu, ki je sprejemal 20 – 25 raznih slovenskih dijakov, vodila pa sta ga brata, univerzitetna profesorja prelat dr. Martin in dr. Lambert Ehrlich.
Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske, jeseni 1918, je prišlo do plebiscita, s katerim s katerim je bila določena meja med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo: Po dogovoru med ljubljansko in celovško vlado je posebna komisija antante, sestavljena iz ameriških oficirjev pod vodstvom polkovnika Milesa, od 20. do 27. januarja 1919 prepotovala vso slovensko Koroško in izpraševala ljudstvo, kam želi priti. Dr. Lambert Ehrlich, zastopnik koroških Slovencev, član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu in komisije, je poslal z zaupnimi poročili razne dijake dijaškega doma v Celovcu na razne kraje, tudi mene, da bi pripravili ljudi na prihod ameriške komisije. Ko so nemški učitelji v mojem rojstnem kraju videli, da je komisija tudi mene spraševala, so me prijavili na učiteljišče in deželno policijo v Celovcu. Meseca februarja me je zaslišal na deželni vladi direktor policije Spitzer, na učiteljišču pa sem bil v torek pred Veliko nočjo 1919 pred profesorskim zborom v zbornici izključen z učiteljišča, z ministrskim dekretom pa tudi iz vseh avstrijskih šol, dva meseca pred maturo.«
Da se je izognil preganjanju oblasti in je lahko zaključil šolanje, so mu jugoslovanske oblasti, nameščene v plebiscitni coni, zagotovile legitimacijo za potovanje in priporočilno pismo za učiteljišče v Ljubljani: V petek zjutraj po veliki noči, ko so se vračali dijaki z velikonočnih počitnic zopet v Celovec, se sem tudi jaz podal na potovanje v Ljubljano preko Celovca–Št. Vida–Gradca–Špilja in Maribora. Ob odhodu v Ljubljano sem imel za vpis na učiteljišče, poleg zadnjega spričevala iz 3. letnika, še potrdilo, da sem obiskoval 4. letnik, in beležko, v kateri je bilo med drugimi zapisi šifrirano besedilo: »Zaradi narodne zavesti izključen iz avstrijskih šol.« Ti dokumenti so zadostovali, da sem bil takoj sprejet.
Posledice predplebiscitnega agitiranja za Jugoslavijo seveda niso izostale: Prišli so me 1. maja na dom aretirat in ker me niso našli doma, so zaprli očeta, češ da je njegov sin ilegalno pobegnil prek meje. Oče je bil zaprt na gradu Spital an der Drau. Tam je bilo zaprtih še več Slovencev, med njimi pisatelj župnik Meško. Vsi so počasi pobegnili in oče jim je narisal pot do svojega doma na Brnci, od tam pa jim je kazal pot najstarejši sin Hajnža. Hiši so se morali približati iz dvorišča in potrkati na dogovorjeno okence. Tako so nekateri srečno dosegli Jugoslavijo, nekatere pa so prej ponovno zajeli.
V Ljubljani je leta 1919 v rednem roku končal učiteljišče, vendar se po maturi ni smel vrniti domov: Nemci so me označili za emigranta. Po maturi sem odšel na Bled in pri Vovkovi družini smo dočakali mojo namestitev za učitelja v Kotmari vasi v plebiscitni coni A. Služboval sem v Kotmari vasi od 1. 8. 1919 do odhoda jugoslovanske uprave 27. oktobra 1920. Z amnestijo mednarodne plebiscitne komisije po končanem glasovanju sem bil oproščen kazni in sem se lahko vrnil kot avstrijski državljan v svoj rojstni kraj. Višji šolski svet v Ljubljani (prof. Grafenauer, dr. Potočnik) me je poslal na dopust v moj rojstni kraj z naročilom, da vložim na ministrstvu na Dunaju prošnjo za nostrifikacijo moje ljubljanske mature, na deželno vlado v Celovcu pa prošnjo za učiteljsko mesto na Koroškem. Prošnji sem vložil meseca novembra 1920 in čakal na rešitev z Dunaja do začetka oktobra 1921. Po negativni rešitvi moje prošnje z Dunaja sem se oktobra 1921 vrnil v Jugoslavijo, vložil prošnjo za jugoslovansko državljanstvo ter bil nameščen 1. novembra 1921 za učitelja na osnovni šoli v Mežici.
Mladostna leta in dogodki v tem obdobju so zaznamovala njegovo nadaljnje življenje in delo. Odraščanje na domači kmetiji, ob spoznavanju živali, življenja na travnikih, njivah, v gozdovih, sadovnjaku in čebelnjaku, ga je naučilo spoštovanja rastlin in živali ter narave kot celote. Trdna nravstvena zavednost družine mu je vtisnila ljubezen do slovenskega naroda in jezika. Preganjanje oblasti ga je utrdilo v odporu proti teptanju in kršenju svobode, poštenosti, resnice in pravice, ki jih je pojmoval kot temeljne človekove svoboščine. Učiteljišče pa mu je dalo moč znanja, ki ga je, nadgrajenega z delom in oplemenitenega z izkušnjami, vse svoje življenje prenašal na okolico.
