Vedno smo rekli, da gremo k Fermetovim – k Fermetovi Ančki ali k Fermetovemu Frančeku. Ime kmetije je bilo del vsakdana in del ljudi, ki so tam živeli. Takrat je še bila zima, tista prava, ko je mraz stisnil zemljo, sneg pa je škripal pod nogami.
Koline niso bile le delo, bile so dogodek. Dan, ko se je zbrala širša družina, sosedje in prijatelji. Med rezanjem, kuhanjem in mešanjem, delanjem klobas … so tekle zgodbe, šale in spomini.
Fermetova domačija je bila polna življenja. Ljudje, ki so tam gospodarili, so danes že vsi pokojni, a njihova imena še vedno živijo v pripovedih domačinov. Na kmetiji sta zadnja bivala Branko (1966–2020) in Rudi (1962–2023).
Kmetija Fermetovih leži pod Babo, na lepi, mirni legi, kot zadnja kmetija proti Zavratom. Pozimi je bila pogosto odrezana od sveta, a nikoli od ljudi. Tam so se rojevale zgodbe, tam so se delili kruh, delo in tišina zimskih večerov.
Danes zanjo skrbita Brankovi hčerki novi varuhinji domačije, ki še vedno nosi v sebi duh preteklih časov.
