Ustrezno razumevanje omenjene zgodbe zahteva poznavanje poglavitnih zgodovinskih dejstev o izgonu in izgnanstvu.
Po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 je večinskemu delu slovenskega ozemlja zavladal nemški okupator. Nemška okupacijska oblast je 20. oktobra 1941 izdala Razglas o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem ozemlju. Z njim je naznanila začetek množičnega izgona prebivalstva Posavja in Obsotelja v oddaljene dele nemškega rajha. Izgon je potekal do konca julija naslednjo leto in zajel okoli 37.000 ljudi. Ta ukrep je doletel cele družine in skupnosti, od najmlajših do najstarejših članov. Izgnanci so bili oropani za domovino, zapisani ponemčenju in izrabljeni kot cenena delovna sila.
Vzporedno z izgonom je stekla preselitev nemško govoreče skupnosti Kočevarjev ter manjšega števila prav tako nemško govorečih Južnih Tirolcev in Besarabcev na domove in domačije izgnancev. Z obema ukrepoma je želel nemški okupator iz t. i. brežiškega trikotnika ustvariti popolnoma nemško ozemlje in branik nemškega rajha na njegovi najjužnejši meji.
Izgnanci so morali v nekaj urah zapustiti svoje domove. S sabo so smeli vzeti samo osebno prtljago, nato pa so jih odpeljali v zbirno taborišče za izgon Slovencev na gradu Rajhenburg nad Brestanico. Po prihodu v taborišče so Nemci izgnance in njihovo imetje popisali. Vsak izgnanec je dobil identifikacijsko ploščico s številko in osebni dokument. Po nekajdnevnem čakanju v hlevih razpuščenega samostana trapistov in zasilnih lesenih barakah so jih z brestaniške železniške postaje odpeljali v taborišča, največ v Šlezijo in na Saško.
Izgnance so namestili v več kot 300 delovnih taborišč. Zanje so služili izpraznjeni samostani, gradovi, mladinski in počitniški domovi, zdraviliške stavbe, šole, neredko pa tudi zasilne barake. Delazmožne so zaposlili v bližini taborišč kot poljedelske delavce ali kot delavce v tovarnah in rudnikih. Predšolske in šoloobvezne otroke so vključili v nemški vrtec oz. šolo. Družine so pogosto premeščali iz taborišča v taborišče in iz ene pokrajine v drugo. Življenjem na tujem je bilo zaznamovano s taboriščnim redom, težaških delom, pomanjkanjem hrane in v drugi polovici vojne vse pogosteje z nevarnostjo napadov zavezniških bombnikov.
Približno 17.000 Slovencev se je izgonu izognilo s pobegom čez mejo v italijansko okupacijsko cono ali v kraje, ki niso bili predvideni za izgon. Po končani vojni so se ti begunci skupaj z izgnanci vrnili na svoje domove, ki so bili neredko izropani in opustošeni. Ne glede na prestano trpljenje in utrpljeno škodo ne eni ne drugi po vojni niso bili upravičeni do statusa žrtve vojnega nasilja in pripadajoče pomoči ter odškodnine. Odpravo dvojnih meril za žrtve vojnega nasilja in minimalno finančno odškodnino so izgnanci dočakali šele v samostojni Sloveniji.
