Družina Kržan iz Malega Vrha pri Globokem je delila usodo manjših kmetov, katerih življenje je bilo zaznamovano s trdim delom in bojem za preživetje. Pod skupno streho so na hišni številki 12 bivale tri generacije. Glava družine je bil Alojz (Lojz) Kržan (* 16. ali 17. 6. 1904, + 28. 2. 1985). Leta 1928 se je poročil z Olgo Ogorevc (* 24. 10. 1903, + 7. 5. 1956). V naslednjih letih so na svet prijokali štirje otroci: Olga Kržan (* 26. 11. 1930, + 24. 2. 2025), Alojzija (Slavka) (* 24. 4. 1933, + 15. 4. 1993), Marija (Minka) (* 21. 5. 1938, + 2. 11. 2001), Frančiška (Fani) (* 3. 3. 1941, + 4. 10. 1994). Z njimi je dobro in slabo, ki ga je prinašalo življenje, delila Alojzova mama Marija (Matika) Kržan (* 6. 12. 1869, + 27. 3. 1951).
Konec oktobra 1941 so vaščani Malega Vrha v jutranjih urah prejeli ukaz nemškega okupatorja, da se morajo pripraviti na izselitev. Izvzete so bile družine rudarjev v bližnjem rudniku premoga Globoko in zaposlenih na železnici, torej služb, ključnih za načrte okupatorja. Na dan izgona so Kržanovi osebno prtljago, tj. obleko, čevlje in nekaj hrane povezali v cule in jih vzeli s seboj na pot. Skrinjo s plahtami, ki jih je mama Olga dobila za doto, ter kuhinjsko posodo so dali v hrambo Šerbčevim v Dednjo vas. Živina v hlevu, »federvagen« in ostalo orodje v in pri hiši je ostalo na domačiji.
Za zbirno mesto je bila določena osnovna šola v Globokem, kjer so jih pričakali tovornjaki in kombiji. V vozilu, ki je Kržanove odpeljal iz domačih krajev v neznano, je bila tudi Ela Živič, učiteljica iz Globokega, zavedna Slovenka, ki je sotrpine bodrila s pesmijo. Zapela je Spomin na domovino.
Vozili so se proti Brestanici, kjer je okupator pri gradu Rajhenburg v Brestanici vzpostavil prehodno taborišče za izgon. Tam so jih popisali, nam dodelili številke in določili transport, s katerim bodo odšli v tujino. Namestili so jih v trapistovskih hlevih, kjer je družina Kržan ostala tri dni.
V jutranjih urah 28. oktobra 1941 so Kržanove skupaj z ostalimi nesrečniki peš gnali do bližnje železniške postaje. Skupaj z borno prtljago so jih strpali na živinske vagone. Odpotovali so polni vprašanj, kam jih bo vodila pot.
