Kmalu po nastanku prvih znanih pesmi je Kajuh v želji, da bi pridobil oceno svojih dotedanjih pesniških prizadevanj in da bi ga te sodbe vodile v njegovi rasti, pisal Tonetu Seliškarju. Na Seliškarjev predlog sta se s Kajuhom sestala v Celju in se o pesmih pogovorila. Sodba je morala biti obzirna, vendar objektivna, nekatere pesmi je odklonil, spet druge pohvalil.
K Tonetu Seliškarju je Kajuh začel zahajati leta 1941. V času, ko se je Kajuh zaradi nenehnih preiskav in preganjanja v Šoštanju odmaknil v Ljubljano. Tudi v Ljubljani se je poizvedovanje po Kajuhu nadaljevalo, večkrat se je le po naključju izognil aretaciji.
Tone Seliškar je takole pripovedoval: … pesnik Kajuh je sklenil prenočevati pri meni. Prenočišče je pogosto menjeval. Ulico, v kateri sem stanoval, so Italijani že dvakrat ponoči prerešetali, zato smo bili prepričani, da v tretje racije ne bodo ponovili. Sedela sva v kuhinji in se pogovarjala o njegovem odhodu v partizane, ko so okoli desetih zvečer Italijani blokirali prav našo ulico in pričeli iskati po stanovanjih sumljive aktiviste OF. Kaj storiti? Ker je bilo moje stanovanje v pritličju v Jesenkovi ulici je zlezel skozi okno na vrt in se ulegel v gosto grmičevje. Italijani vrtov niso preiskali. Pozno v noč sva se smejala nerodnosti fašistov, kajti ko so Italijani odšli, je nasmejan spet zlezel skozi okno nazaj v kuhinjo. (Tone Seliškar: Slovenska kultura v boju z okupatorjem, Borec 67, št. 1, str. 30.)
Tone Seliškar se je rodil 1. 4. 1900 v Ljubljani v obrtniško-železničarski družini kot zadnji, sedmi otrok očetu Antonu in materi Mariji. Šolanje je pričel na osnovni šoli na Vrtači, dokončal pa ga je na učiteljišči v Ljubljani, kjer je leta 1919 maturiral. Na pobudo Prežihovega Voranca je leta 1942 je postal član Osvobodilne fronte. Jeseni 1943 je odšel v partizane, kjer je predaval, recitiral in objavljal svoja besedila. Je eden najvidnejših predstavnikov slovenske proletarske književnosti. V svojih literarnih delih je razkrival bedo delavskega, zlasti rudarskega življenja in izražal upanje na srečnejše dni. Umrl je 10. avgusta 1969 v Ljubljani.
