Ko sem začela raziskovati življenje in delo Franja Felicijana, sem prav kmalu ugotovila, da se za tem imenom skriva osupljiva zgodba. Odkrila sem njegove povezave z arhitektom Jožetom Plečnikom, z Robertom in Henrieto Freyer, lastnikoma znamenite ljubljanske Lectarije, z arhitektom Edom Mihevcem, s številnimi umetniki in drugimi zanimivimi osebnostmi njegovega časa.
Navdušili so me njegovi lončarski in pečarski izdelki, ki pričajo o izjemni ustvarjalnosti, ljubezni do umetnosti, predanosti delu, studioznosti in iskanju izvirnih rešitev. Nenavadne barve, domišljeno krašenje in inovativno oblikovanje izdelkov govorijo o iskanju lastnega umetniškega izraza. Njegovo življenjsko delo, 12.000 unikatnih keramičnih ploščic, s katerimi so prekrite stene v slovenskem Kulturnem domu v Trstu, je po moji oceni monumentalno. Dih jemajoče je dejstvo, da je prav vsako od teh 12.000 ploščic vzel v roke in jo poslikal. K sodelovanju pri tem pomembnem projektu ga je povabil arhitekt Edo Mihevc, s katerim sta sodelovala že pred tem. Franjo Felicijan se je izvedbe naročila lotil do konca predano. V te ploščice je pretočil svoje bogato znanje z različnih strokovnih področij, ki je bilo plod več desetletij neutrudnega dela, študija in raziskovanja. V teh ploščicah je med drugim zakodirana njegova vednost o slovenskem ornamentu, je zakodirana slovenskost.
Za zdaj ne vemo, zakaj leta 1964 ni bil povabljen na odprtje slovenskega Kulturnega doma v Trst. To ga je – seveda – zelo prizadelo. Težko je tudi razumeti, da je kot avtor te monumentalne stvaritve, ki prekriva več kot 400 kvadratnih metrov površine, do danes ostal popolnoma spregledan celo med poznavalci arhitekture Eda Mihevca. Krivica bo zdaj, po skoraj šestdesetih letih, upajmo, poravnana.
O Franju Felicijanu in njegovem delu sem se pogovarjala s številnimi sogovorniki, med drugim z njegovo sestro Katarino Kotnik in sinom Martinom Felicijanom, z dr. Damjanom Prelovškom, Agato Freyer Majaron in dr. Markom Korošicem. Tisti, ki so ga poznali osebno, so povedali, da je bil zelo dober človek. Tisti, ki poznajo njegovo delo, se strinjajo, da je bil več kot le vrhunski obrtnik. Bil je umetnik. Njegovo delo pa priča še o nečem: da je bil velik domoljub. To ga je povezovalo s Plečnikom, Mihevcem in zakoncema Freyer, to se odraža tudi v njegovi največji in najpomembnejši stvaritvi.
Med njegovimi pečarskimi mojstrovinami po kakovosti izdelave, predvsem pa zaradi inovativnosti in estetike, zagotovo izstopata kamin in peč, ki ju je leta 1987 izdelal za sina. Veliko ljudi po vseh koncih Slovenije in prek meja ima v svojih domovih njegove kamine, ki bi jih bilo treba popisati. Njegovi lončarski izdelki pa so se, tako za zdaj kaže, večinoma porazgubili.
Septembra 2022 je bil v vojniškem občinskem glasilu Ogledalo objavljen poziv vsem, ki so Franja Felicijana poznali in bi o njem lahko kaj povedali, morda celo posodili kakšen njegov izdelek za razstavo. Pričakovati je bilo velik odziv Felicijanovih sokrajanov, javil pa se ni nihče. Vendar, kdor išče, ta najde. Poleg nekaj njegovih lončarskih izdelkov, ki jih hrani Pokrajinski muzej Celje, sem jih več deset našla v Cerknici, Ljubljani in Trstu. Lastniki so jih velikodušno posodili za razstavo. Zelo pozitiven je bil tudi odziv Občine Vojnik na pobudo, da bi s postavitvijo spominskega obeležja počastili 110. obletnico rojstva Franja Felicijana. Brez njihove podpore tudi ne bi bilo te monografije.
Zgodba Franja Felicijana je umeščena v kontekst lončarstva, ki je orisano skozi čas, od prazgodovine do 20. stoletja. Predmeti, predstavljeni na razstavi, so neprecenljiva kulturna dediščina. Sooblikovali so vrednote, identiteto, prepričanja, znanja in tradicije prostora, iz katerega je mojster izviral. Franjo Felicijan je bil kot vrhunski obrtnik, lončar in pečar zelo spoštovan tudi prek meja tega prostora. Kot umetnik pa je ostal spregledan. Prišel je čas, da ga spoznamo tudi v tej luči in ga iztrgamo pozabi.
Barbara Trnovec, Pokrajinski muzej Celje
(Spremna beseda – k publikaciji, ki je izšla ob odprtju občasne razstave Lončar. Pečar. Umetnik. Franjo Felicijan, ki je bila na ogled v Pokrajinskem muzeju Celje, od 16. 2.-20. 8. 2023)
