Z »izvrstnim« uspehom, kakor je razvidno iz spričevala, je petnajstletni Franjo Felicijan 30. 4. 1928 končal izobraževanje na dvorazredni Obrtni nadaljevalni šoli v Vojniku.[1] Že pred tem je postal lončarski vajenec pri svojem očetu, mojstru Martinu Felicijanu. Lončarske obrti se je pri njem uradno izučil med 1. 8. 1927 in 19. 3. 1930, sicer pa je od malih nog očetu pomagal v delavnici. Rokodelska obrtna zadruga v Celju mu je 19. 3. 1930 izdala »pomagalsko pismo« oziroma pomočniško spričevalo in takrat je uradno postal lončarski pomočnik.[2]
Zelo si je želel nadaljevati formalno izobraževanje na umetniškem oddelku srednje tehniške šole v Ljubljani, zanimalo ga je oblikovanje oziroma umetnost nasploh, vendar to ni bilo mogoče. »Oče je imel veliko željo, da bi nadaljeval šolanje. Želel se je izobraževati na področju oblikovanja, družinske finance pa tega niso dopuščale. Pri hiši je bilo pet otrok. Treba je bilo preživeti, delati tisto, s čimer si zaslužil za kruh,« pripoveduje njegov sin Martin Felicijan.
Ob delu v domači delavnici se je Franjo Felicijan zato izobraževal sam. O tem med drugim priča njegova izjemno bogata knjižnica.
»Ker ni imel možnosti nadaljevati šolanja, se je učil sam, s pomočjo knjig. Teh je imel še in še! Ves čas jih je kupoval. Mama se je hudovala, ker je ves denar zapravil za knjige,« se spominja njegova sestra Katarina Kotnik. Poleg tega je hodil na šolo za umetno obrt v Gradec poslušat predavanja, obiskoval je lončarje v njihovih delavnicah ter raziskoval njihov način dela in njihove izdelke, obiskoval je gradove, cerkve in muzeje.
Mojster Martin Felicijan je leta 1942 umrl zaradi pljučnice, star šestdeset let. Takrat je obrt prevzel še ne tridesetletni Franjo Felicijan. Na Štajerski gospodarski zbornici v Gradcu je 17. 3. 1944 opravil mojstrski izpit in pridobil naziv lončarski mojster.[3] Po vojni je moral svoje znanje spet dokazati. Mojstrski izpit iz lončarske in pečarske obrti je opravil 6. 7. 1950 pred okrožno komisijo za opravljanje mojstrskih izpitov v Celju.[4]
Tudi po tem se je, po besedah njegovega sina Martina Felicijana, sam izobraževal. Z velikim zanimanjem je spremljal trende na področju lončarstva in pečarstva tako v Avstriji, med drugim v Gradcu in Celovcu, kot doma. Obiskoval je sejme in razstave – teh se je s svojimi izdelki udeleževal tudi sam –, in zelo veliko bral. Za knjige mu nikoli ni bilo žal denarja. Bil je naročnik pri številnih založbah in je spremljal vse, kar so izdajale, od leposlovja do literature s področij umetnostne zgodovine, etnologije in zgodovine, še zlasti pa strokovno literaturo s področij lončarstva in pečarstva, ki jo je kupoval v Avstriji. Novo znanje in zamisli je nato prenesel v svoje delo. »Tako je nadgradil znanje, ki ga je oče prenesel nanj. Na svojem področju je postopoma napredoval, dosegel zelo visoko raven in si ustvaril prepoznavno ime. Po kaminih in pečeh je bil poznan daleč naokrog, pa tudi po lončarskih izdelkih. Te je med drugim prodajal v ljubljanski trgovini Dom. Nekaj jih je izdelal celo po naročilu Jožeta Plečnika.«
[1] Dokument hrani Martin Felicijan.
[2] Dokument hrani Martin Felicijan.
[3] Dokument hrani Martin Felicijan.
[4] Dokument hrani Martin Felicijan.
