Mercator, največji slovenski trgovec, ki ga je v tistih letih vodil Zoran Janković in se je ob radodarnih kreditih državnih bank agresivno širil tako doma kot na tujem, se je odločil v Brežicah odpreti hipermarket z računico, da bodo njegove blagajne polnili predvsem hrvaški kupci. V obmejnih Brežicah je v devetdesetih letih z delovanjem prenehala cela vrsta industrijskih obratov, so se pa zato močneje razvile storitvene dejavnosti, predvsem trgovina in tudi gostinstvo. Odpuščeni tovarniški delavci so se pogosto prekvalificirali v trgovce, toda s spremembami na eni in drugi strani slovensko-hrvaške meje je bilo tudi za njih vse manj služb.
Na začetku tretjega tisočletja so se začela množiti znamenja, da so minili časi, ko so brežiške ulice in trgovske centre na obrobju mesta preplavljali hrvaški kupci, katerim so Brežice, kot je to zapisal Delov lokalni dopisnik Vlado Podgoršek, predstavljale »nakupovalno Meko«. Na brežiško trgovino so poleg kopneče kupne moči naših južnih sosedov vplivala trgovska središča, ki so tako rekoč čez noč zrasla v Zagrebu in v katerih so trgovci domačemu potrošniku ponudili enake ali celo nižje cene za posamezne artikle kot slovenske trgovine ob meji. Navedeno je povzročilo, da se je število hrvaških kupcev v slovenskih trgovinah leta 2000 v primerjavi z letom 1995 kar prepolovilo.
Navedene okoliščine so brežiško trgovino pripeljale v krizo, za katero so najvišjo ceno plačali manjši trgovci in Blagovnica Brežice, a najočitneje mestno središče, ki je izgubilo do tedaj prevladujoči trgovski značaj in utrip, katerega danes zgolj delno nadomeščata gostinska in poslovna dejavnost. Trgovine, razvrščene ob glavni brežiški ulici, so začele ena za drugo zapirati vrata, k čemur je poleg sorazmerno skromne kupne moči občanov in usihanja števila hrvaških kupcev pomembno, če ne kar odločilno, prispevalo množenje možnosti za izvedbo nakupa v prometno enostavno dostopnih trgovinah na robu mesta ali ob njegovih vpadnicah. Opisan proces je pospeševala občinska oblast, ki je s spremembami občinskega ureditvenega načrta omogočila prihod novih trgovskih družb v mesto, utemeljujoč ta korak z argumentom, da je konkurenca dobrodošla za potrošnike in prinaša nove zaposlitve. V takšnih razmerah je postajala vprašljiva nadaljnja usoda blagovnice, ki so jo obiskovali vse redkejši kupci.
Leta 2004 so se nad Blagovnico Brežice začeli zbirati temni oblaki. Tega leta ji je promet prvič padel do te mere, da je prenehala biti rentabilna. Posledično je njen lastnik, Mercator Dolenjska, začel krčiti ponudbo in prodajalne prostore z zapiranjem ter prerazporejanjem oddelkov po drugih trgovinah v svojem sistemu. »Prav žalostno je gledati te velike prodajne površine, kjer na nekdanjo živahno dejavnost v srednji etaži spominjajo le še ob steno odrinjene prazne police,« je septembra 2004 za ljubljanski Dnevnik stanje blagovnice opisala sindikalna zaupnica in članica Mercatorjevega sveta delavcev Jožica Bratanič. Še poleti naj bi Mercator preigraval več idej od umestitve hotela v objekt do vzpostavitve sistema manjših trgovin v eni etaži. Vendar so bili dnevi blagovnice vse bolj šteti, saj so potrošnike s spremenjenimi navadami in pričakovanji njeni opusteli prostori dodatno odvračali od obiska.
