Po dopolnjenem 18. letu starosti je Silvo Karo nestrpno pričakoval novico, v katero kasarno ga bodo napotili. Po navadi je planinsko društvo za alpiniste poslalo priporočilo oziroma prošnjo za možnost služenja v alpski enoti, saj so bili z že pridobljenim znanjem tam koristnejši. Silvo je na veliko veselje dobil poziv, da se mora julija 1980 zglasiti v kasarni v Bovcu. Z zabavo v gostilni Pr’ Bevcu v Radomljah se je poslovil od prijateljev, na dan odhoda tudi od domačih, do Bovca pa ga je peljal kar župnik Jože Hauptman.
Jugoslovanska ljudska armada je imela posluh in razumevanje za šport. Če si bil športnik, si imel možnost prostega časa za treninge. Silvo Karo se je prijavil kot alpinist in dobil odredbo, s katero je bil prost popoldanskih vaj in pouka ter sobote in nedelje. Lotil se je treninga, predvsem teka. Treniral je na relacijah Bovec–Trenta–Bovec ter Bovec–Log pod Mangartom–Bovec, rezultati pa so se pokazali na 1. slovenskem maratonu v Čezsoči, kjer je na velikem maratonu (42 km) s časom malo pod 3 ure osvojil 8. mesto. Udeleževal se je tudi civilnih in vojaških tekaških tekem. Pozimi je nataknil vojaške smuči in se udeleževal raznih tekem na smučeh.
V začetku leta 1981 je med vojaki završalo, da se bo kasarna v Bovcu izpraznila, ker je preblizu meje z Italijo, in da bo vsa vojska premeščena v Kosovsko Mitrovico. Silvo je imel srečo. Nekaj malega se jih je znašlo na seznamu prekomande za Pokljuko. Dodeljeno mu je bilo mesto v kotlovnici, kjer je skrbel, da so imeli kuharji vsako jutro dovolj zgodaj paro za kuhanje. Čez dan je imel nekaj več prostega časa, ki ga je izkoristil za športne aktivnosti in utrjevanje kondicije. Sicer je bilo to proti vojaškim pravilom, a je velikokrat skočil na Viševnik, Mali in Veliki Draški vrh, Tosc in druge vrhove. Veliko je tudi tekel na smučeh na prelepih pokljuških progah. Silvo je s še enim vojakom večkrat čez vikend tudi pobegnil domov. Seveda se je to kmalu izvedelo, a na srečo se je dobro izšlo in Silvo je ostal na Pokljuki. Pri vojakih si je pri nogometu tudi grdo zlomil nogo in za tri mesece dobil gips. Med okrevanjem v zdravilišču v Rimskih Toplicah je spoznal enega največjih slovenskih alpinistov, Frančka Kneza.
