Konec druge svetovne vojne je bilo Celje opustošeno od številnih bombnih napadov. Porušenih ali poškodovanih je bilo kar 521 zgradb v mestu. Maja 1945 so se skozi mesto proti Koroški pomikale kolone četnikov in ustašev, v nasprotni smeri pa so se vračali številni vojni ujetniki in celjski Nemci, ki so se odločili po vojni vrniti v domače mesto. Mnogi od njih v mestu ob Savinji niso bili več dobrodošli. V povojnem obdobju je leta 1946 celjsko zgodovino močno zaznamovala ustanovitev Teharskega taborišča in z njim povezanih povojnih pobojev.
Povojna oblast je kmalu začela z izgradnjo novega družbenega reda, katerega del so bile zaplembe premoženja. Tako je pod okrilje države prišel večji del celjskih industrijskih in obrtnih obratov. Zasebni sektor je bil z zakonoma o nacionalizaciji dokončno odpravljen do leta 1948.
Da se je lahko življenje v Celju v letih po drugi svetovni vojni vrnilo v stare tirnice, je bila potrebna čimprejšnja obnova mestne infrastrukture in ponovna oživitev nekdaj cvetočega gospodarstva. Konec 40. let 20. stoletja so Celjanom najbolj ostali v spominu racionalizirana prehrana, stanovanjska stiska in slab položaj celjske industrije, ki si je ob izgubi nekdanjih tržišč in prekinitvi dobavnih tokov ter pomanjkanju strokovnega kadra in kapitala le počasi opomogla.
V 50. letih je bila dokončana elektrifikacija mesta, izboljšali so prometno infrastrukturo, začeli graditi prepotrebna stanovanja in modernizirati industrijo. Tako se je ob koncu prve petletke leta 1951 življenje Celjanov počasi le začelo izboljševati.
Leta 1954 je Celje prizadela uničujoča poplava, v kateri je življenje izgubilo 22 ljudi, mesto pa utrpelo veliko materialno škodo. Med drugim je poplava odplavila tudi znameniti Kapucinski most. Poplava je spodbudila obsežno regulacijo Savinje in Voglajne, ki je bila izvedena v letih 1954–1961.
Sredi 50. let 20. stoletja se je Okraj Celje-mesto priključil okoliškemu okraju Celje. Od sredine 50. let 20. stoletja se je Celje pospešeno razvijalo. Okraj Celje-mesto se je priključil okoliškemu okraju Celje. Celjska podjetja so se širila in zaposlovala vedno več delavcev; leta 1954 je 18 industrijskih podjetij v Celju zaposlovalo kar 7.220 delavcev. Najbolj prepoznavna celjska industrijska podjetja v tem času so bila Tovarna emajlirane posode, Cinkarna Celje, Železarna Štore, Zlatarna Celje in Metka.
Gospodarski razvoj mesta je bil osnova za dvig življenjskega standarda njegovih prebivalcev. Pospešeno so se gradila nova stanovanja, izboljšali sta se komunalna ureditev mesta in zdravstvena zaščita, ustanovljenih je bilo več novih izobraževalnih ustanov. Poskrbelo se je tudi za obnovo starega mestnega jedra in s tem za ohranjanje kulturne dediščine. Z ustanovitvijo Likovnega salona, Študijske knjižnice in Muzeja revolucije se je okrepilo kulturno življenje v mestu. Tako je Celje v 60. leta stopilo kot tretje gospodarsko in kulturno najbolj razvito mesto v Sloveniji.
Z uvedbo dogovornega gospodarstva v Jugoslaviji se je gospodarski razvoj upočasnil in posledično se je začel postopen zaton nekdaj mogočne celjske industrije, ki se je nadaljeval vse do sredine 90. let 20. stoletja. Nov družbeni model vodenja podjetij je le-ta naredil nekonkurenčna na evropskem trgu, državo je zajela inflacija in pomanjkanje življenjskih dobrin. Konec 80. let se je mesto Celje začelo vse bolj soočati tudi z okoljskimi posledicami industrializacije.
