Jeseni 1919 je začel Slavko Grum na Dunaju študirati medicino, kjer je prejemal štipendijo, in prvo leto vzporedno še biologijo na filozofski fakulteti. Dunaj je mladega Gruma, ki je prihajal iz provincialnega zaspanega Novega mesta, očaral, obenem pa ga je plašil in odbijal s svojo podobo socialne in ekonomske krize po prvi svetovni vojni. Ogromno je hodil v gledališče in v kino, kjer ga je močno prevzel tedanji nemi film. Velemesto je spoznaval v vsem blišču kot tudi v bedi.
Dunaj je močno sprostil njegovo ustvarjalno silo in dejansko je to kraj njegovih resnih pisateljskih začetkov in vzponov. Večino svojih del je napisal v zadnjih letih študija na Dunaju. Literarne družbe na Dunaju ni imel, družil se je bolj z medicinci. Stanoval je na več lokacijah, nazadnje skupaj s Hubertom Pehanijem, sošolcem iz novomeške gimnazije.
Ob stiku z dunajsko dekadentno atmosfero je doživel pravi kulturni šok in prav ta dekadenca ga je posebej zanimala, zlasti ženska in njeno mesto v kočljivih življenjskih situacijah. V dunajskem predmestju Ottakring je zahajal v pivnico pri Deseti Mariji, kamor so že pred njim zahajali tudi Ivan Cankar in drugi sodobniki in kjer se je pred njegovimi očmi odvijala tista druga plat velemestnega življenja: revščina, prostitucija, kriminal, mamila … Leta 1926 je v Jutru objavil črtico z istoimenskim naslovom in pravzaprav je to eno redkih njegovih prepoznavnih prizorišč, saj so ta večinoma imaginarna, njegov svet pa ekspresionistično ponotranjen, zunanji dogodki so šli mimo njega brez večjih sledi. Že leta 1919 je kot odziv na svoj prvi neposreden stik z velemestom napisal črtico Pismo prijatelju N. B. Črtica, ki tedaj ni bila objavljena, ima obliko simuliranega pisma novomeškemu prijatelju in zaupniku iz gimnazijskih let, Niku Berusu, kasneje profesorju in filozofu. Na Dunaju se je Grum seznanil s Freudovo psihoanalizo ter z modernimi literarnimi in umetniškimi tokovi. Bil je zelo načitan, kot študent na Dunaju je nekoč moral zastaviti smoking, da si je lahko privoščil nakup dveh knjig norveškega simbolista Obstfelderja; v njegovi zapuščini v knjižnici hranimo tudi seznam knjig, ki jih je bral od leta 1932 dalje, z zapiski.
»Ko sem prišel na Dunaj v tistih prvih povojnih letih študirat medicino, se je razgrnilo pred menoj življenje v taki barvitosti, da sem bil ves omamljen. Takrat je bil Dunaj na tleh. Stradali smo kruha. Bil sem tako samoten in zapuščen, da so me večkrat pekle solze v očeh, ko sem se pozno ponoči vračal domov od kakšne razkošne gledališke predstave. Bolestno občutljiv sem se zaprl vase. Potem pa, kar naenkrat, sedel sem in začel pisati.«
