Westni so se uveljavili tudi na področju bančništva. Ker je njihovo premoženje po prvi svetovni vojni stalno naraščalo, so začeli stremeti za tem, da bi postali neodvisni od bank in si ustvarili lastni denarni zavod. S tem namenom so v družbi z Ljubljansko mestno hranilnico odkupili Ljubljanski kreditni zavod za trgovino in industrijo, ki je bil dotlej podružnica Dunajskega denarnega zavoda. Zatem so kupili delnice Dunavske banke v Beogradu, ki je bila ustanovljena leta 1897 in je imela pol milijona dinarjev svojega kapitala. Po vstopu v ta denarni zavod so Westni njegovo delniško glavnico takoj povečali na 3 milijone in leta 1927 na 13 milijonov dinarjev. Maja 1930 so navedeni denarni zavod združili s Trgovsko banko d. d. v Zemunu, ki je bila denarni zavod vojvodinskih Nemcev, in ob njuni združitvi delniško glavnico povečali na 20 milijonov dinarjev.
Odnos Westnov do delavcev
Kot smo videli, je Westnovo podjetje v Celju (Gaberju) kmalu po svoji ustanovitvi leta 1894 začelo doživljati izredno hiter razvoj, kar se je med drugim odražalo tudi v hitrem naraščanju števila v njem zaposlenih delavcev, ki se je do prve svetovne vojne dvignilo že na okoli 1.000, do druge svetovne vojne pa že na 2.000. V obdobju med obema vojnama je bilo med zaposlenimi tudi vse več žensk. Položaj delavcev je bil takrat v vsej Avstriji težak, saj je za tovarniške delavce veljal 11-urni delavnik. Ko je po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 večina slovenskih dežel postala del novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je slovenska Narodna vlada decembra 1918 za delavce v industrijskih podjetjih s posebno uredbo predpisala 8-urni delavnik, s čimer se je uveljavil 48-urni tednik. S tem se je tudi položaj delavcev v Westnovi tovarni emajlirane posode bistveno izboljšal.
Čeprav so bile delavske mezde v Westnowem podjetju višje kot v ostalih celjskih podjetjih, so si njegovi delavci prizadevali za njihovo zvišanje in so s tem ciljem organizirali tudi nekaj stavk. Do prve stavke je prišlo leta 1896. To je bila tudi edina stavka v Westnovem podjetju pred prvo svetovno vojno. V obdobju med obema vojnama pa je v njem prišlo do stavk v letih 1920, 1922 in 1936. Pri tem je treba povedati, da leta 1920 Westnovi delavci niso postavljali nobenih stavkovnih zahtev. Stavkali so namreč v znak solidarnosti s stavkajočimi železničarji in v protest zoper krvave dogodke na Zaloški cesti v Ljubljani.
Zadnja in hkrati največja stavka v Westnovem celjskem podjetju je potekala med 27. avgustom in 6. septembrom 1936, povod zanjo pa je dal mojster Fleck, ki je brez razloga oklofutal mlajšo delavko. Na ta njegov izpad so se njene sodelavke odzvale tako, da so naslednji dan omenjenega mojstra zgrabile in ga odnesle na cesto. Ker je Westen mojstra Flecka ščitil in ga ni hotel odpustiti, so delavci začeli stavkati in tovarno zasedli, kar pa je po tedanji zakonodaji predstavljalo nezakonito dejanje in sta zato posredovali policija in žandarmerija. Z njuno pomočjo je Westnu stavko uspelo zatreti. Za kazen je odpustil 380 delavcev in delavk. Odpuščeni delavci so dobili v delavske knjižice rdeč pečat kot opozorilo, da so pod vplivom komunistov, kar jim je pri iskanju druge zaposlitve povzročalo hude težave.
Ta stavka je v povojnem obravnavanju stavkovnega gibanja v Celju v obdobju med obema vojnama doživela daleč največ pozornosti, kar gre v veliki meri pripisati dejstvu, da je pri njenem organiziranju in vodenju imel odločilno vlogo komunist Franc Leskošek Luka. Zaradi tega je opisovanje te stavke, kot so ga podali nekateri zgodovinarji v obdobju socializma, treba obravnavati z določeno rezervo. Nekateri njeni udeleženci so namreč po nastopu demokratičnih sprememb v Sloveniji izrazili prepričanje, da zanjo pravzaprav sploh ni bilo pravih razlogov in da je bila umetno inscenirana. Po njihovem je vse niti stavke iz ozadja vlekel komunist in tajnik Zveze kovinarskih delavcev Jugoslavije za Dravsko banovino, Franc Leskošek Luka, glavni namen stavke pa naj bi bil »na vsak način ustvariti razdor med delodajalcem in delavci«. Leskošek oziroma skupina komunistov je, po njihovem prepričanju, »delavce »izkoristila za lastno politično promocijo«.
Velika večina nekdanjih delavcev tovarne emajlirane posode je Westne ohranila v lepem spominu. Mnogi so se spominjali, kako jim je bil Adolf Westen ml., če so se znašli v stiski, pripravljen pomagati. Na njegovih rednih obhodih po tovarniških halah (to je počel vsak dan), so se delavci lahko obrnili nanj s prošnjo za pomoč, še posebej, ko so želeli prositi za kredit ali kaj podobnega. Zelo je cenil tudi svoje nameščence, zlasti še strokovnjake. Dipl. inž. Rafael Ajdnik, ki je pred vojno služboval v Westnovem podjetju, je denimo povedal, da je vsakič, ko jih je imel Westen namen obiskati, svoj obisk najavil vsaj dan prej.
Kot v svojem delu Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem navaja Ivan Mohorič, eden redkih slovenskih zgodovinarjev, ki je o Westnih pisal objektivno, je bilo edino merilo, po katerem so Westni v svojih podjetjih vrednotili delavce, njihova uspešnost, delavnost in lojalnost. Mezde so bile v Westnovi tovarni emajlirane posode višje, kot so bile denimo v Cinkarni in drugih celjskih podjetjih. Tudi za higieno je bilo v Westnovem podjetju dobro poskrbljeno. Vsak obrat v tovarni je imel svojega čistilca, ki je sproti čistil prostore, Westen pa je red in čistočo v njej osebno nadziral. Leta 1936 je Westnovo podjetje dobilo tudi svojo obratno ambulanto. Westnovi delavci so imeli možnost dokvalifikacije za različna delovna opravila, predvsem mladi in sposobni delavci pa so se lahko udeležili različnih tečajev in specializacij, namenjenih izpopolnjevanju za delo z različnimi stroji.
Skrb Westnov za svoje delavce in uslužbence se je kazala tudi v tem, da so zanje gradili stanovanja. Tako je ob podržavljenju leta 1945 Westnovo podjetje imelo v Celju za svoje delavce in uslužbence 36 hiš z 222 stanovanji.
Spričo navedenega je bil privilegij biti zaposlen v Westnovem, podjetju. Ni čudno, da so bili nekateri, zato da bi v njem dobili službo, njegovim uslužbencem celo pripravljeni dati podkupnino.
Takšen odnos, kot ga je imel Adolf Westen ml. do delavcev v celjski tovarni emajlirane posode, je imel tudi njegov brat Avgust do delavcev v jeseniški železarni. Ravnatelj Kranjske industrijske družbe, dr. inž. Herman Klinar, je izjavil, da mu je Avgust Westen ob neki priložnosti povedal, da namerava ob praznovanju 75-letnice ustanovitve Kranjske industrijske družbe jeseniško železarno izročiti v njej zaposlenim delavcem in nameščencem.
