Svoj talent in voljo do znanstvenega dela je kljub neugodnim okoliščinam uporabil v številnih člankih. Objavljati je pričel v začetku 20. stoletja v času bivanja v Ljubljani. Pisal je o leksikologiji, slovaropisju, etimologiji, dialektologiji, imenoslovju, frazeologiji, terminologiji, primerjalnem jezikoslovju, zgodovini knjižnega jezika, slovstveni folkloristiki, stilistiki pa tudi o literarno zgodovinski tematiki. Leta 2012 je bila objavljena temeljita celostna bibliografija o njem (Drago Samec, Ivan Koštiál / bibliografija 1901-2011, Jezikoslovni zapiski 18, št. 2, Ljubljana 2012, 95-121). Koštiál se je kot jezikoslovec največ ukvarjal z vplivom slovenščine na druge jezike. S svojim ogromnim poliglotskim znanjem je v svojih prispevkih obravnaval jezikovne stike v nasprotni smeri oz. romanske in germanske izposojenke v slovenščini. Bil je velik purist – prizadeval si je za čistost slovenskega knjižnega jezika, po drugi strani pa je jezikoslovno raziskoval vulgarno izrazoslovje pri različnih narodih.
Njegov Slovniški in slovarski brus, ki je izšel leta 1927 in bil večkrat ponatisnjen, je lep dokaz o tem, kako dobro je Koštiál, po rodu tujec, poznal slovenski jezik.
