Končno je dr. Sušnik le dočakal, da se je lahko vrnil med svoje Korošce. Takoj se je vključil v prosvetno delo in pomagal organizirati tečaje za diferencialne izpite za vpis v gimnazije. Skoraj istočasno so v Guštanju sprožili pobudo za ustanovitev domače gimnazije in že 17. septembra 1945 je prevzel ravnateljevanje gimnazije – samorastnice. Bil je torej ustanovitveni in dolgoletni ravnatelj v tistih časih odlične gimnazije.
Bridke izkušnje dveh vojskinih časov so izmodrile njegov življenjski nazor, zato je bil slehernemu dijaku strog in skorajda neprizanesljiv profesor, ko je bila »tema dneva« znanje, pa tudi odličen mentor in dober prijatelj, ki je tenko zaslutil vse velike in drobne osebne in socialne stiske svojih varovancev. Visoko so ga cenili tudi sodelavci – profesorji ravenske gimnazije, saj je bil tudi njim strog a pravičen predstojnik. Spisal je tudi drobno publikacijo o gimnaziji, ki jo je vodil. 5 Za svoje odlično pedagoško delo je prejel leta 1958 Žagarjevo nagrado.
Ob tem vzgojnem razdajanju je, žal, puščal ob strani novo izdajo svetovne književnosti, pač pa je pogosto govoril. Še vedno je bil prvi govornik Mežiške doline; »buč Uršlje gore« ga je poimenoval Avgust Kuhar, njegov dober prijatelj, Vorančev brat. Pa še nekaj je premogel dr. Sušnik, nekaj, kar zmore vsak, v njegovi duši pa se je razbohotilo z nezadržno močjo. Rad je imel te preproste koroške ljudi. O njih je pisal, z njimi je živel. Kdo bi drugače poznal Ljubenčevega Urha, potepuha in berača! Kdo samotnega lesnega moža Falenta! In ko je svoje misli zapisal, je nastala čisto samosvoja zvrst besedne umetnosti: kratka in jedrnata, sočna in vsebinsko domišljena. Ljubezen učitelja, misleca in prijatelja, ki je bila pri njem neštetokrat preizkušana, ji je uokvirila žlahtno vsebino in obliko. Najraje je pisal za domačega Fužinarja, skorajda pa ni bilo na Koroškem publikacije, za katero ne bi prosili za uvod dr. Sušnika. Ko je dežela odkrivala spomenike padlim, so bile na njih vklesane Sušnikove globoke, klene in jedrnate misli. In tako se je nabralo teh drobnih biserov – »opomenj« za več polnih prgišč.
Dr. Sušnik je 31. avgusta 1961 zapustil ravnateljsko mesto na ravenski gimnaziji in prevzel ravnateljevanje Študijske knjižnice, ki jo je pravzaprav vodil ob delu na gimnaziji že od njene ustanovitve leta 1949. Že takrat je v grad naselil prve knjige, ki jih je darovala profesorska knjižnica ravenske gimnazije. Knjižnični fondi Študijske knjižnice so rasli počasi, a vztrajno. Osnovni fond se je širil in bogatil z darovi osrednjih slovenskih knjižnic, se dopolnjeval z nakupi v knjigarnah in antikvariatih in množil z obveznimi primerki, ki jih je knjižnica od leta 1972 prejemala na podlagi zakona. Ravenski grad je pod budnim in skrbnim očesom dr. Franca Sušnika hitro postal hram knjižnega bogastva!
V vseh teh letih je bila ena od osnovnih Sušnikovih nalog skrb za smotrno izgrajevanje knjižničnega fonda, ki je moral ustrezati njeni študijski orientaciji, domoznanski naravnanosti in splošnim potrebam zaledja njenih »ljudskih« knjižnic. Večji del knjižnih skladov mora biti slovenski, tako je bil prepričan. Nič, kar so Slovenci pomembnega napisali in izdali, naj ne bi manjkalo. Ob tem pa je skrbel za preudaren in smotrn izbor iz drugih jugoslovanskih literatur in stroke ter iz tujejezične svetovne zakladnice. S posebno prizadevnostjo pa je dr. Sušnik bdel nad pridobitvijo vsega, kar je koroška kulturna dediščina. To gradivo je zbral v domoznanski zbirki in v njenem rokopisnem oddelku. Njegova zasluga je, da se knjižnica lahko pohvali z originalno Dalmatinovo Biblijo, z originalom Drabosnjakovega Izgubljenega sina, z rokopisi dr. Franca Kotnika, s številnimi Prežihovimi in Meškovimi pismi in drugimi rokopisi … Tako si je pod njegovim skrbnim vodstvom ravenska študijska knjižnica izoblikovala samosvojo podobo in postala ena najmočnejših slovenskih knjižnic na podeželju. Dr. Sušnik je vedel, da si mora v sodobnem knjižničarstvu knjiga tudi sama znati poiskati pot do bralca, zato je že leta 1970 ustanovil pri matični ravenski knjižnici potujoči oddelek, ki je skrbno dopolnjeval in osveževal fonde desetih krajevnih splošnoizobraževalnih knjižnic v Mežiški dolini.
Nikoli pa dr. Sušnik ni mogel preboleti, da je nesrečni plebiscit leta 1920 presekal ljubljeno Koroško na dvoje. Morda je tudi zato še bolj dosledno in vztrajno gojil in ohranjal stike z zamejskimi Korošci in si po bibliotekarski liniji izboril v Ljubljani denar za Slovensko potujočo knjižnico po zamejski Koroški, ki je vsako leto poslala v zamejske knjižnice Krščanske kulturne in Slovenske prosvetne zveze nad tisoč skrbno izbranih in po bibliotekarskih pravilih urejenih biserov slovenske in tuje književnosti. Akcija je po skoraj osmih uspešnih letih ugasnila, ko so zamejci naposled poiskali zase bolj hitro in ekonomično diplomatsko povezavo prek Kranja. Za svojo drugo, bibliotekarsko dejavnost, je dr. Sušnik leta 1967 prejel Čopovo diplomo, leta 1980 pa še Trubarjevo plaketo. Ob Sušnikovi sedemdesetletnici (1968) je avtorju izdala skupščina občine Ravne na Koroškem koroško obarvan izbor njegovih najboljših stvaritev pod naslovom In kaj so ljudje ko lesovi 6, ki jih je izbral in uredil pisatelj Marjan Kolar, knjigo pa je opremil Janez Vidic. Leta 1970 je zagledal luč sveta Sušnikov vodnik po Študijski knjižnici 7, ki je vsakega obiskovalca knjižnice v slovenskem in nemškem jeziku popeljal v svet bibliotekarskih redkosti in posebnosti. Ko smo leta 1977 prvič prehodili Vorančevo pot – koroško kulturno transverzalo, ji je dr. Sušnik dal poseben poudarek z ličnim vodnikom po njej. 8 Tudi drugače je ob priložnostih rad zastavil pero o Prežihu, o dr. Francu Kotniku in drugih zaslužnih koroških ljudeh s te in one strani meje.
Morda ob tem širokem Sušnikovem razdajanju za koga to ne bo posebno pomembno, pa vendar je dr. Sušnik dejavno sodeloval pri rojstvu še ene ravenske kulturne ustanove. Že leta 1950 je kot ravnatelj ravenske gimnazije skupaj s somišljeniki začel misliti tudi na to, da bi kraj dobil svoj muzej. Leto kasneje, 1951, so pobudniki ustanovili pripravljalni odbor za ustanovitev tehniškega muzeja, ki je začel načrtno zbirati gradivo po Mežiški, Mislinjski in gornji Dravski dolini. Ustanovitelji so se lotili zadeve širokopotezno, saj so načrtovali, da bi ravenski muzej prerasel v muzejsko ustanovo koroškega območja. Te načrte je potrjevalo tudi zbiranje gradiva po vseh treh dolinah. Gonilna sila pripravljalnega odbora so bili dr. Franc Sušnik, Avgust Kuhar in Maks Dolinšek, prvi upravnik novoustanovljenega tehniškega muzeja. Direktor ravenske železarne Gregor Klančnik je pomagal po svojih močeh, z dragocenimi nasveti in strokovnim znanjem pa so Korošcem stali ob strani profesor Franjo Baš, profesor Bogo Teply in kustodinja Tončka Urbasova. Načrte so v celoti uresničili in leto 1953 pomeni rojstno leto ravenskega Delavskega muzeja, ki ga je Okrajni ljudski odbor Maribor ustanovil kot »proračunski zavod OLO Maribor s sedežem na Ravnah na Koroškem, delovno področje zavoda (pa) obsega prikaz proizvodnega in družbenega razvoja Mežiške, Mislinjske in gornje Dravske doline«.
Ob osemdesetletnici (1978) so svojega ravnatelja počastili sodelavci in mu izdali drobno knjižico njegovih biserov – Opomnje.9 Opomnje v knjige in listine, da je pričevanje dano. Opomnje v granit in bron, da spomin ne zbledi.
Že približno leta 1960 je dr. Sušnik pričel snovati novo knjigo o svetovni književnosti in bil v dogovoru s profesorjem Košarjem, tedanjim urednikom Obzorij. Okoli leta 1964 je delo odložil, gradivo pa zbiral še naprej. Tako je mogočno zasnovani pregled ostal nedokončan. Šele konec leta 1984 je založba Obzorja izdala njegova Poglavja iz svetovne književnosti 10, del celote torej, ki je že bil urejen.
Ob že omenjenih priznanjih in odlikovanjih, ki jih je dr. Sušnik prejel, moramo omeniti vsaj še nekaj najvažnejših iz visokega števila dvajset: – red dela s srebrnim vencem, – red dela z zlatim vencem, – red narodne osvoboditve, – red zaslug za narod s srebrno zvezdo, – red zaslug za narod z zlato zvezdo, – nagrada občine Ravne na Koroškem, – priznanje ob 10-letnici Prežihove bralne značke, – imenovanje za častnega občana občine Ravne na Koroškem, – zlata Prežihova plaketa.
S prvim septembrom 1979 se je dr. Sušnik umaknil z vodstva največje koroške kulturne ustanove, ki je pod njegovo taktirko prerasla v Koroško osrednjo knjižnico, obdržal pa si je delo z rokopisnim oddelkom. Zdravje se mu je, žal, v tem času zelo poslabšalo, saj je moral že novembra v slovenjegraško bolnišnico, kjer je umrl 21. februarja 1980. Leta 1994 mu je sin, profesor Tone Sušnik, uredil in izdal Koroške zapise 11 hkrati z obsežnim biografskim delom Življenje in delo dr. Franca Sušnika.
