»Sožitje turizma in planinskega gospodarstva na Veliki planini se je doslej v marsičem izkazalo za koristno, res pa je tudi, da z razvojem turizma vdira v pastirska selišča sodoben način življenja, ki je temu okolju precej tuj. Tako turizem kot planovanje sta gospodarski panogi, ki se poskušata dopolnjevati in iskati prave oblike sožitja. Velika planina bi bila brez poletnega pastirskega vrveža dosti manj turistično mikavna, kot je sicer, ko vabi z bajtami, domačnostjo in z gorskim okoljem. Turizmu ne bi bilo v prid, če bi se na primer pastirsko življenje na Veliki planini po vsej sili posodobilo, s čimer bi umanjkale mnoge značilnosti, zrasle iz individualne oblike planovanja. Velikoplaninsko planovanje je v večstoletnem, morda celo v večtisočletnem razvoju ohranilo do današnjih dni mnogo prvobitnih sestavin pastirske kulture. Zato predstavlja s svojim kulturnim izročilom bogastvo, s katerim bi morali razgledani turistični, kulturni, politični in kmetijski delavci kar najbolj preudarno in smiselno ravnati, prav tako kot bi morali izročilo spoštovati tudi sami pastirji, dediči te večstoletne dediščine.«
(Vir: Anton Cevc, Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev, DZS 1972)
Za turiste najbolj privlačen je zagotovo pogled na pastirsko naselje. Arheološka odkritja pričajo o prisotnosti človeka na tem področju že v prazgodovini.
»Pastirske bajte na stanu so ždele na pobočju kot jata srebrnosivih ptic, ki je posedla na travnato rušo k počitku«.
Vlasto Kopač, (www.velikaplanina.si: 100 letnica Vlasta Kopača)
Pred razcvetom turizma so Veliko planino obiskovali večinoma le domačini – pastirji, zeliščarji, lovci in iskalci rudnin, redko pa turistični pohodniki. V 19. stoletju so lepote alpskega sveta začeli odkrivati izobraženci in upodabljati slikarji. Sredi 19. stoletja je tako Johannes Frischauf, prvi turistični raziskovalec Kamniško-Savinjskih Alp, napisal opise potovanj na Veliko planino. O množičnem turizmu pa lahko govorimo šele v 20. stoletju. Turisti so Veliko planino najprej obiskovali le poleti, z razvojem športnega smučanja pa so jo začeli med obema vojnama obiskovati tudi pozimi. K razcvetu smučarskega turizma na Veliki planini je veliko prispevala koča Slovenskega planinskega društva. Leta 1910 so jo preuredili iz lovske koče nad Vovkovo jamo, ki jim jo je podaril kamniški notar K. Schmiedinger. Več let so kočo oskrbovali samo poleti, pozimi pa je bila prvič odprta med letoma 1921-1922.
»Do prve svetovne vojske so na Veliki, Mali in Gojški planini gradili bajte samo ovalne oblike, danes pa se med ovalne mešajo tudi koče pravokotnih oblik. Starejše ‘bajte’ ovalnega tlorisa so bile ognjiščnice na zunaj podobne elipsoidastem šotoru. Tako jih je skoraj pred sto leti opisal J. Frischauf, ko je obiskal Malo in Veliko planino.«
(Tone Cevc, Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev, DZS 1972, str. 28)
Vlasto Kopač, arhitekt, konzervator in planinec, učenec Jožeta Plečnika, je leta 1935 dva meseca preživel na Veliki planini in pomagal pastirjem. Naslednje leto je postal najemnik pastirske bajte in se tako pridružil družini bajtarjev na Veliki planini. Kakor je zapisal, je opazil, da se je prav po razmahu zimskih obiskovalcev in najemnikov bajt po letu 1930, začela gradnja pravokotnih oblik pastirskih koč, ker naj bi prav obiskovalci pastirjem predlagali spremembe. Pred tem so se gradile bajte značilnih ovalnih oblik, ki jih drugje ni bilo. Opazil je tudi druge posebnosti, kot so drobno rezljane lesene pisave, s katerimi so okraševali trniče, lesena torila, žepna sončna ura in drugo.
»Če ni bilo turistov ali pozimi smučarjev, sem sameval. Preganjal sem si dolgčas s strelnimi vajami, z napravljanjem drv in s podobnimi opravili. … Koča na Veliki planini je sicer majhna, …, a prenovljena in popravljena, da se da skoraj ‘udobno’ bivati v njej.« – Planinski vestnik 1925
(Vir: Pozdrav z vrhov: slovensko planinstvo na starih razglednicah: [Stare razglednice iz zbirke Marka Korenčana], 2009, str. 121)
Pastirji na Veliki planini so bili kmečki ljudje. Kmečki ritem, ki so mu sledili, je bilo šest dni trdega dela in nedeljski počitek z obiskom maše. Prav to so na Veliki planini pogrešali.
Kapelo Marije Snežne so postavili leta 1939.
“Ko je odlezel sneg maja 1939, so tesarji na Veliki planini začeli z delom za kapelo Marije Snežne in proti koncu junija so že za likof pribili smrečico na njeno sleme. Že prejšnje leto so Velikoplaninci poiskali za kapelo primeren prostor na travnati ravnici vzpetine ob jugovzhodnem robu pastirskega selišča, od koder je lep razgled po Velikem stanu in njegovi okolici.” – Vlasto Kopač
(Vir: Anton Cevc, Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev, DZS 1972)
