Pengarjeva Marjetka in Mlinarjev Janez sta zagotovo najbolj znana in prepoznavna Teharčana v svoji zgodovini. Svoje mesto sta dobila tako na literarnem kot glasbenem področju. Kot lika sta bila upodobljena v prvi slovenski operi Benjamina Ipavca Teharski plemiči, v Funtkovi libreti Teharski plemiči (1890) , povesti in romanu Mlinarjev Janez, slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov in šaljivi romanci Stanka Vraza Postanak Tiharja.
Prvo slovensko opero Teharski plemiči je uglasbil skladatelj in zdravnik Benjamin Ipavec, doma iz Šentjurja po besedilu Antona Funteka. Anton Funtek je libreto Teharski plemiči povzel po veliki uspešnici v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem povesti Mlinarjev Janez Ferda Kočevarja. Tematika je bila Ipavcu zelo blizu, saj je bil šentjurski rojak. Podrobnosti o poplemenitenju Teharčanov pa mu je predstavil še njegov velik prijatelj Teharčan Jožef Pečnak, ki je v tistem obdobju zbiral gradivo in druge listine za teharsko kroniko Teharski plemiči. Opera je dosegla odmevno uprizoritev, prvič je bila v Slovenskem Deželnem gledališču v Ljubljani 10. decembra 1892. Sledile so še štiri uprizoritve. Opera je dosegla tudi mednaroden odmev, saj se je pela na češkem odru, kjer so jo dvakrat uprizorili v češkem narodnem gledališču v Brnu na Moravskem leta 1895.
Roman Mlinarjev Janez, slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov je napisal Ferdo Kočevar pod psevdonimom Žavčanin. Roman je izšel leta 1858 v časopisu v obliki člankov, leta 1859 pa še v knjižni izdaji v Zagrebu. Roman je nastal po narodni pripovedki iz 15. stoletja, kako so Teharčani zajeli grofa Urha Celjskega pri vasovanju in ga izpustili proti obljubi, da jim podeli plemstvo ter plemiške pravice.
V spomin na Pengarjevo Marjetko in poplemenitenje Teharčanov so člani pevskega društva, ki je nastalo leta 1921, poimenovali Pevsko društvo Marjetica. Teharsko Prosvetno društvo je v sodelovanju s Pevskim zborom Teharje priredilo igro Teharski plemiči septembra 1923 v spomin na slavno teharsko zgodovino, ki so jo odigrali v starih, kmečkih nošah; samo dogajanje igre pa postavili pod kmečke teharske kozolce, ki so se začasno spremenili v gledališko dvorano.
