Vitezi in kasnejši baroni Ranauch spadajo med najstarejše plemiške družine na Kranjskem. Njihova prva posest je bil dvorec Ravne pri Pivki, njegovi lastniki pa so postali leta 1340. Mnogi so mnenja, da se po gradu tudi imenujejo, po nekaterih podatkih pa so italijanskega porekla s priimkom Ravignani, a so se kasneje ponemčili. Družinski grb je bil v štiri polja razdeljen ščit s prvim poljem v srebrni in četrtim v črni barvi ter lovskima rogovoma v obratnih barvah. Drugo in tretje polje sta označevala rdeča prstana na srebrni podlagi, vrh ščita pa sta krasila kronasta šlema z mrežastim vizirjem.
Prvi znani ravenski gospod se je imenoval Jakob. Sledila sta mu sin in vnuk enakega imena, Jakoba pa najdemo tudi v vseh kasnejših rodbinskih generacijah. Najslavnejši izmed Raunachov pa je bil vendarle Bernardin. Na Ravnah se je rodil okoli leta 1450, od rok pa mu je šlo vse, česar se je lotil. Z očetom Jakobom III je leta 1471 zgradil družinsko utrdbo in protiturško zatočišče Šilentabor med vasema Zagorje in Narin. Družinsko posest je zaokrožil z gospoščinami Zavšnik, Prem, Ratečevo Brdo, Turn pri Premu in istrskim Momjanom, bil pa je tudi oskrbnik cesarskih posestev v Postojni in Senožečah. V življenju je bil v prvi vrsti vojak, toda tudi uspešen uradnik in nosilec visokih državnih funkcij. Leta 1512 je postal dvorni svetnik, že prej pa je bil sprejet med člane kranjskega deželnega zbora. Z vrsto ljudi na cesarskem dvoru ga je vezalo osebno prijateljstvo. Prijateljeval je s cesarjevim vzgojiteljem, kasnejšim dunajskim škofom in ustanoviteljem znamenitega zbora dunajskih dečkov Jurijem Slatkonjo, s cesarjevim tajnikom Pavlom Obersteinom in višjim dvornim maršalom Leonardom Ravbarjem. Leta 1515 je bil eden izmed sedmih kranjskih deželanov, ki jih je cesar Maksimiljan Habzburški povabil na zborovanje deželnih stanov v Innsbruck. Med plemiči je bil poznan tudi kot izvrstni turnirski borec. Bil je eden štirih vitezov, ki jim je uspelo vreči iz sedla skoraj nepremagljivega Gašperja Lambergerja z gradu Kamen na Gorenjskem. Med seboj sta se pomerila kar petnajstkrat, največkrat z neodločenim izidom, njuni spopadi so veljali za družabne atrakcije. Pogosto je bil izbran v razne komisije, na primer za prevzem dediščine zadnjega goriškega grofa Leonarda, ki je umrl leta 1500. Leta 1511 so ga deželni stanovi izbrali kot pooblaščenca za odkup srebra in bakra za cesarske kovnice denarja. Morali so ga potrditi še na dvoru, namesto običajnega uradnega dopisa pa je cesar poslal prijazno pismo z stavkom: “Povedali so nam za vaš predlog in v veselje nam bo, da bomo lahko s tem živeli.” Bernardin je bil med izbranci, ki so smeli prisostvovati cesarjevi smrti, bil pa je tudi v skupini za izvšitev njegove oporoke.
Kot vojak je bil Bernardin eden izmed štirih deželnih poveljnikov, zadolžen za Istro in Kras s sedežem v Postojni. V avstrijsko beneški vojni med leti 1509 in 1512 je bil izjemno izpostavljen. Potem ko so Benečani preplavili večino Istre in na Krasu prodrli vse do Postojne, je Bernardin ob pomoči Krištofa Frankopana potolkel 200 njihovih jezdecev, nato pa po vrsti osvajal Prem, Podgrad, Pazin, Devin, Trst in Reko. Ob koncu vojne se je nastanil v osvojeni beneški utrdbi Rašpor v Čičariji, ki sta jo po hudih bojih osvojila dva cesarska Krištofa, ljubljanski škof Ravbar in grof Frankopan s kvarnerskega otoka Krka. Zasedba Rasporja za Benečane ni bil samo vojaški, temveč tudi moralni udarec. V trdnjavi je bil namreč sedež poveljstva za celotno beneško Istro. Ker je kazalo, da bo ob tem Raunach ostal brez svoje momjanske posesti in tamkajšnjega gradu, je cesar Maksimiljan poslal dožu osebno pismo in dosegel, da je gospoščina še naprej ostala v Bernardinovi lasti. Njegovi dediči so jo potem leta 1548 za 5555 dukatov prodali beneškemu patriciju Simonu Roti, častni naziv “gospodov na Šilentaboru in v Momjanu” pa so obdržali. Bernardin Ranauch je bil poročen z Genovefo Frayberg iz švabske plemiške družine, ki ima današnje potomce na Wurttenberškem. V zakonu se jima je rodilo šest otrok: dve dekleti in štirje fantje. Najstarejši Frederik je kot zakupnik prevzel graščino Prem, kot oskrbnika pa je zaposlil brata Martina. Oba sta ostala samska oziroma “ledih”, kot je zapisano v nemških listinah. Jernej se je preživljal kot uskoški kapetan v Žumberaku, Jakob pa je nasledil očetovo poveljstvo na Krasu in domačo utrdbo Šilentabor. Nekaj časa je bil tudi poveljnik vojaške posadke v Reki in leta 1532 dosegel odmevno zmago nad Turki. Tako kot njegov oče je bil tudi on kranjski deželni odbornik. S soprogo Ano Marijo pl. Lamberg sta izjemno obogatila svoje rodbinsko drevo. Imela sta namreč dvanajst otrok. Usoda Bernardinovih hčera je manj znana. Margareta se je poročila na dunajski dvor in postala zakonska družica cesarjevega hlevarja Joahima Thalheimba, za sestro Dominiko pa se ve le, da se je poročila in da se je po poroki pisala Denefle.
