Krjavljeva zgodba po Krjavlju
Krjavelj je dramatizirana oseba, ki je močno zaznamovala prvi slovenski roman Deseti brat iz leta 1866, ki ga je napisal Josip Jurčič, doma z Muljave. Ta karakterna oseba nas Muljavce pooseblja na zgodovinski način, ki ni le približek komedijantski značilnosti, temveč preprostosti takratnega življenja. Zato nam Krjavelj v vseh časovnih obdobjih veliko pomeni in nas še tesneje povezuje z rojakom in našim krajem.
Po Jurčiču Krjavelj ni počel nič posebnega, bral je gozdne sadeže, lovil polhe, nastavljal limanice ptičem, napravljal kolomaz za mazanje voz in se na zabaven način znal približati preprostim vaščanom v gostilni pri Obrščaku. S svojimi nagajivimi pripovedmi je celo graščaku na gradu hotel ugajati za kozarček sladkega vinca, če že ne za poln goltanec. Pripravljen si je bil izmisliti zgodbo, ki ni imela toliko resnic, kot njegov hudič na barki, ki ga je videl samo on in ga znal na poseben način razklati na dvoje, ne da bi kdaj koli bil pomorski vojščak ali bi sploh kdaj videl morje. Neukim kmetom je bila šaljiva zgodba všeč. Za nagrado so mu dovolili, da je kljub posebnosti lahko ostal v njihovi družbi.
Pisatelj ga je postavil v svet med tisoče takih Krjavljev, ki so ob kozi Dimki in preužitku ob Urški, ki ji je ob kratki zakonski zvezi izkazoval ljubezen, tudi v svojem šestdesetem letu, saj ji je zato celo odstopil posteljo v Krjavljevi koči, sam pa je noč prebedel v veži.
Vedel je vse, kar se je v kraju dogajalo, v geografskem krogu, ki ga je prehodil v dnevu, da je ob tem zadovoljil skromno življenje in preživetje. Zameril Desetemu bratu, saj ga je ob bolezni imel pod streho in ga pred muhami branil, ker mu ni zapustil kamižole in čevljev, saj je videl, da bo zimo prebil bos. Pričakal ga bo na onem svetu in ga premikastil ter premlatil tako, kot se snop premlati in nazadnje še okaral, da ga bo za vedno pomnil. Ni mu bilo mar za jutrišnji dan, saj je zadovoljstvo izkazoval že ob tem, da mu je bog le za sproti dal. Napravil je zdaj resen, zdaj hudomušen obraz, ki ni kazal ali je vedre misli ali le hudomušno skuša svoje nevedne krajane. Navdušeni kmetje so prisluhnili njegovim zgodbam in mu dali vedeti, ali so pritajeni dvomljivci ali preprosti naivci. Tu se je videla razlika, ki si jo preprosti bralec ustvari ob branju romana, če se ne poglobi v razmislek, kaj in zakaj Krjavelj vztraja kot vodilna oseba v družbi.
Krjavljeve zgodbe radi povzemajo otroci, ker vidijo to osebo kot hudomušno in ne tako, kot jo je v osnovi hotel pokazati pisatelj. Človek za preživetje stori vse.
No, tak je bil Jurčičev Krjavelj. Oni drugi Krjavlji, ki so osebo interpretirali, so bili le trije v letnem gledališču na Muljavi in so od leta 1911 prenašali Jurčičevo vizijo, ne da bi dodajali sodobni čas, ker so se želeli približati arhaičnemu času. Ti trije, ki jim je bilo dodeljeno »krjaveljstvo«, so tudi v vsakdanjem življenju kazali poseben stil in se močno približali podobi Jurčičevega Krjavlja. Že življenjski stil je bil razlog, da jih je okolje spoznavalo kot posebne, režiserji pa so v njih videli v dramatizirani obliki prave Krjavlje.
Prvo merilo, da bo igralec lahko uprizoril onega prvega Krjavlja, je, da je domačin, ki hodi po deželi Desetega brata z odprtimi očmi in še sem pa tja kaj dobrega postori, nekaj zase, nekaj pa tudi za druge, da se tudi na ta način vpiše v krajevno zgodovino.
