Prvi vaški Krjavelj, ki ga je igralska srenja postavila ob bok Jurčičevemu Krjavlju, je bil Gracarjev Tone (1898-1953), ki je s svojo pojavnostjo, družabnostjo, odprtostjo, domačnostjo in govorico ob vlogah soigralcev postavil temelje za vse nadaljnje Krjavlje.
Njegov oče je še poznal pisatelja, ki je domov prihajal kot Pajžbarjev študent. Bil je za tisti čas poseben, saj je izbiral samoto in poti mimo vasi. Rad pa je zahajal k ljudem, ki so po pripovedovanju radi kakšno rekli, celo o čarovnicah.
Oče je svojemu sinu Antonu ml., ki je bil kot šuštar poznan po domačem kraju, te in druge besede o pisatelju približal za generacijski prenos življenja in dela. Prvi naš Krjavelj, kot bi mu zaradi čevljarstva dejal Prešeren »mož kopitni«, je kopita z vso šuštarsko opremo prenašal od hiše do hiše in s sebi enakimi zganjal različne norčije, rad pel in bil v večji pozornosti v hišah kot Jurčičev Krjavelj. Ob »leščerbni« svetlobi je krpal stare čevlje, zabijal klince v podplate in prišil še tako veliko zaplato. Skuhal je stare podplate in jih ponudil kot šuštarsko juho, pritrdil otrokom na zadnjo plat s »kneftro« zaplato, da se je rdečica še dolgo poznala. Ko je bil dobre volje po zaužitem kozarčku »tolkovca«, vina iz sadja, je znal recitirati skoraj vsako Prešernovo pesem, saj je znal Poezije na pamet.
Tudi Koseskemu se ni odrekel. Najljubša je bila njegova pesem Johanca iz Vodic, ki naj bi rešila vse duše iz vic. Vojske ni videl, ker je imel poškodbo noge, tako se je rad pohvalil, da je v normalnem življenju odločen korak vedno prekratek, za Krjavlja pa dovolj dolg. Ujel je vse, kot Krjavelj ženo v domačem kraju, ki je bila ponosna na tistega drugega Krjavlja, saj ob skromni šolski izobrazbi ni nikoli vedela, kateri je prvi. Doma je imel knjige Mohorjeve družbe – Slovenske večernice, od koder je spoznaval literarne klasike in spremljal tudi Jurčičeva dela.
Gracarjev Tone je kot Krjavelj imel dostop do arhivske Jurčičeve družinske knjižnice, saj je bila njegova sestra poročena pri Jurčičevih. S sestrinim možem Pajžbarjevim Francetom (pisateljevim nečakom) sta skupaj dolge večere zabijala klince v nove in stare škarpe. Šolsko sicer neizobražen, z občutkom za igro, priljubljen v okolju in družini, dober oče in mož je družini dal novo sloveče ime Krjavelj, sam sebi in naslednjim Krjavljem pa pravo mero za selekcijo Krjavljev v deželi Desetega brata.
Krjavlja je prvič odigral leta 1924 in še v dveh uprizoritvah po vojni 1945 in 1951.
