Bogo Komelj se je rodil 25. maja 1915 v Novem mestu v družini branjevcev. Poleg njega je bilo še troje otrok, med njimi Ivan, kasnejši umetnostni zgodovinar. Čeprav so bili starši preprosti ljudje, so veliko brali, posebno mati, ki je verjetno najbolj vplivala, da se je v sinovih tako zgodaj zbudila ljubezen do knjige.
Po dovršenem petem razredu osnovne šole se je Komelj vpisal jeseni 1927 na novomeško gimnazijo in na njej leta 1937 maturiral. Kakor je sam pripovedoval, se kot dijak ni kaj posebno odlikoval, ker ga šola ni preveč pritegnila, vrh tega pa je bila novomeška gimnazija dokaj stroga, marsikdaj do siromašnejših dijakov precej mačehovska. Da je to res, imamo veliko primerov med predvojnimi novomeškimi dijaki. Večina od njih je, če je nadaljevala šolanje v drugih krajih, imela znatno boljše uspehe kakor v Novem mestu. Verjetno je bilo tudi s Komeljem tako, saj bi spričo svojega nadpovprečnega spomina lahko igraje obvladal šolsko snov.
Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto. Verjetno si je ta študij izbral tako kot številni drugi zato, ker se je pravo dalo študirati tudi, če nisi bil vse leto prisoten v kraju študija. Frekvenca se je zlahka dala dobiti tako, da si indeks pustil v Ljubljani in so sošolci poskrbeli za vpis. Toda po tretjem semestru je študij prekinil in odšel k vojakom. Sam omenja v uslužbenski mapi, da je to storil zaradi pomanjkanja denarja. Najprej je služil v šoli za rezervne oficirje v Sarajevu, nato pa v Zemunu, kjer je doživel 27. marca 1941 Simonićev puč in kmalu zatem bombardiranje Beograda. 8. aprila je ob splošnem razsulu stare jugoslovanske vojske padel v nemško ujetništvo. Po mučni hoji in vožnji je preko Bolgarije in Madžarske z ostalimi ujetniki prispel v Mühlberg ob Labi. Od tam je s pomočjo Francozov pobegnil in se s hrvaškim transportom vrnil 15. avgusta 1941 v Novo mesto.
Že naslednji dan se je povezal z Osvobodilno fronto in mu je bila poverjena skrb za organizacijo prehrane POS na Dolenjskem. Italijani so kmalu po svojem prihodu hoteli v Novem mestu obnoviti delovanje knjižnice. Kot bivšega knjižničarja so hoteli Komelja postaviti za vodjo knjižnice, vendar je on to, kljub pritisku, odklonil. Verjetno je to prispevalo k temu, da je bil od 1. maja 1942 do 30. aprila 1943 interniran, in sicer v Anconi, Bologni in Piacenzi. Po kapitulaciji Italije se je 1. septembra 1943 vrnil v Novo mesto in se ponovno kot aktivist vključil v delo OF. Bil je oproščen mobilizacijskih dolžnosti, ker je postal varuh knjižnic in arhivov na osvobojenem ozemlju. Ob nemški ofenzivi je ponovno padel v ujetništvo (30. oktobra 1943) in bil odpeljan v Nemčijo. V nemškem taborišču je preživel čas od 1. novembra 1943 do 15. maja 1945. V Novo mesto se je vrnil 29. maja.
Takoj po povratku v domovino se je vključil v živahno življenje povojnega časa. 1. junija 1945 je nastopil službo pri Komisiji za ugotavljanje škode na kulturnih in zgodovinskih predmetih Slovenije. Leta 1946 je opravljal tudi posle predsednika Okrožnega zbirnega centra v Novem mestu in bil zaupnik Zavoda za varstvo spomenikov Slovenije, 1. januarja 1946 pa je bil z dekretom imenovan za upravnika Študijske knjižnice v Novem mestu. Opravil je 5-mesečni knjižničarski tečaj v Ljubljani ter na novem delovnem mestu ostal do upokojitve 30. junija 1978, torej nad 32 let. Vendar je po upokojitvi še zahajal v knjižnico, kjer je po pogodbi po dve uri na dan opravljal posle vodje njemu tako priljubljene posebne zbirke. Poleti 1981 je zbolel na srcu in se zatekel po pomoč v novomeško bolnišnico, kjer je 18. septembra sklenil svoje bogato in plodno življenje. Žara z njegovim pepelom je 33 let ležala na ločenskem pokopališču v Novem mestu, od leta 2014 pa leži na pokopališču v Vnanjih Goricah pri Ljubljani.
Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto. Verjetno si je ta študij izbral tako kot številni drugi zato, ker se je pravo dalo študirati tudi, če nisi bil vse leto prisoten v kraju študija. Frekvenca se je zlahka dala dobiti tako, da si indeks pustil v Ljubljani in so sošolci poskrbeli za vpis. Toda po tretjem semestru je študij prekinil in odšel k vojakom. Sam omenja v uslužbenski mapi, da je to storil zaradi pomanjkanja denarja. Najprej je služil v šoli za rezervne oficirje v Sarajevu, nato pa v Zemunu, kjer je doživel 27. marca 1941 Simonićev puč in kmalu zatem bombardiranje Beograda. 8. aprila je ob splošnem razsulu stare jugoslovanske vojske padel v nemško ujetništvo. Po mučni hoji in vožnji je preko Bolgarije in Madžarske z ostalimi ujetniki prispel v Mühlberg ob Labi. Od tam je s pomočjo Francozov pobegnil in se s hrvaškim transportom vrnil 15. avgusta 1941 v Novo mesto.
Že naslednji dan se je povezal z Osvobodilno fronto in mu je bila poverjena skrb za organizacijo prehrane POS na Dolenjskem. Italijani so kmalu po svojem prihodu hoteli v Novem mestu obnoviti delovanje knjižnice. Kot bivšega knjižničarja so hoteli Komelja postaviti za vodjo knjižnice, vendar je on to, kljub pritisku, odklonil. Verjetno je to prispevalo k temu, da je bil od 1. maja 1942 do 30. aprila 1943 interniran, in sicer v Anconi, Bologni in Piacenzi. Po kapitulaciji Italije se je 1. septembra 1943 vrnil v Novo mesto in se ponovno kot aktivist vključil v delo OF. Bil je oproščen mobilizacijskih dolžnosti, ker je postal varuh knjižnic in arhivov na osvobojenem ozemlju. Ob nemški ofenzivi je ponovno padel v ujetništvo (30. oktobra 1943) in bil odpeljan v Nemčijo. V nemškem taborišču je preživel čas od 1. novembra 1943 do 15. maja 1945. V Novo mesto se je vrnil 29. maja.
Takoj po povratku v domovino se je vključil v živahno življenje povojnega časa. 1. junija 1945 je nastopil službo pri Komisiji za ugotavljanje škode na kulturnih in zgodovinskih predmetih Slovenije. Leta 1946 je opravljal tudi posle predsednika Okrožnega zbirnega centra v Novem mestu in bil zaupnik Zavoda za varstvo spomenikov Slovenije, 1. januarja 1946 pa je bil z dekretom imenovan za upravnika Študijske knjižnice v Novem mestu. Opravil je 5-mesečni knjižničarski tečaj v Ljubljani ter na novem delovnem mestu ostal do upokojitve 30. junija 1978, torej nad 32 let. Vendar je po upokojitvi še zahajal v knjižnico, kjer je po pogodbi po dve uri na dan opravljal posle vodje njemu tako priljubljene posebne zbirke. Poleti 1981 je zbolel na srcu in se zatekel po pomoč v novomeško bolnišnico, kjer je 18. septembra sklenil svoje bogato in plodno življenje. Žara z njegovim pepelom je 33 let ležala na ločenskem pokopališču v Novem mestu, od leta 2014 pa leži na pokopališču v Vnanjih Goricah pri Ljubljani.
