Iskanje lastne poti

Večni popotnik, tujec doma in na Madžarskem, je kljub temu s posebno, čustveno stopnjevano optiko gledal na rodno Prekmurje in mu dajal podobo svojega lastnega jaza. Nikoli ni postal budimpeštanski meščan in madžarski slikar niti umetnik, ki bi ga poznala in častila domovina, ampak je vir svojega osebnega slikarskega nagovora odkril v pokrajini in ljudeh Prekmurja. Vedno znova se je vračal domov in slikal predvsem pokrajino v okolici Skakovcev, ki je bila v tistem času rahlo heroizirana pod vplivom alföldske in szolnoške šole, kar dokazujejo temnosvetli kontrasti. Njegov človek v pokrajini pa je majhen in nebogljen. Prizadevanja Vrečičevega akademskega okolja v prvih desetletjih 20. stoletja na Madžarskem je namreč izhajalo iz tradicije treh šol, že omenjenih alföldske in szolnoške in tudi nagybanyijske. Njihovi predstavniki so bili hkrati tudi učitelji visoke šole, ki so s svojimi slikarskimi izkušnjami oplajali mlade slikarje.
Zaradi odločenosti, da postane slikar, pot do akademske izobrazbe ni bila lahka, saj se je moral spoprijeti s težkimi problemi preživetja, a prav to ga je oblikovalo v zrelega in odraslega moža. Časa za mladostno eksperimentiranje in uživanje v bohemi ni bilo, ampak trdo delo, preučevanje različnih slikarskih izrazov in trmasto iskanje lastne poti.

Literatura:
Gabršek Prosenc, M. (2000). Ludvik Vrečič 1900–1945. Murska Sobota: Pomurska založba (zbirka Monumenta Pannonica).
Hochstätter, T. (1976). Življenje in delo. V Ludvik Vrečič: 1900-1945. Murska Sobota: Delavska univerza.