V nedeljo, 6. septembra 1931, so pred magistratom v Ljubljani odkrili spomenik kralju Petru I. Osvoboditelju. Slovesnost se je razvila v eno največjih manifestacij, kar jih je mesto kdaj videlo. Prisotnih je bilo čez petdeset tisoč ljudi, zastopanih je bilo na stotine društev. Svoje je dodal tudi nastop ljubljanske garnizije in gasilcev iz vse Slovenije.
Spomenik kralju Petru je bil postavljen pred desno arkado ljubljanske mestne hiše in je na pravokotnem podstavku ‘rastel’ iz stopnic, ki vodijo k lopi pod arkadami. Jezdec je bil oblečen v pol sodobno in pol idealizirano ter po antično zgubano obleko. Jezdec je s kretnjo pritegoval nevidne vajeti k sebi, konj je stal v popolnoma mirni in vojaško strogi stoji. Portretna glava jezdeca je bil dober portret pokojnega kralja. Kljub temu, da ni bilo dodanih običajnih atributov (venec na glavi, krona, žezlo, poveljniška palica, ornat …), je spomenik jasno govoril o svojem dostojanstvu.
Kamen je bil oblikovan tako, da kiparski del spomenika ni bil ločen od arhitektonskega, na katerem je stal. Ves spomenik s konjem vred je bil, kot bi rasel iz podlage stopnic. Podrejen je bil arhitektonski zamisli ter tako organsko zvezan z arhitekturo.
Ljubljanski konjeniški spomenik kralja Petra je bil v najčistejšem pomenu besede arhitektonska plastika, materialno in formalno spojena s svojim prostorom.
Tudi za spomenik kralja Petra je bil ustanovljen odbor za postavitev ter razpisan natečaj za najboljši osnutek. Odbor je v prepričanju, da brez opredelitve prostora ne bo prišel do zadovoljivega rezultata, vodstvo zaupal arhitektu Plečniku. Ta je kot najprimernejši prostor označil mesto pred monumentalno fasado magistrata. Predlagal je tudi material in način izgradnje: brušen črni marmor z motnim plemenitim kovinskim sijajem.
Nato je odbor povabil k sodelovanju Lojzeta Dolinarja, ki je pri natečaju že opozoril nase, da izdela osnutek konja z jezdecem.
Spomenik kralju Petru I. Osvoboditelju je bil odlična spomeniška plastika. Žal so tudi tega ob zasedbi Ljubljane uničili italijanski okupatorji. Čeprav, resnici na ljubo, če ga ne bi oni, bi ga verjetno povojna oblast.
