Odpravo je vodil Tone Škarja, člani pa so bili: Viki Grošelj, Tomaž Humar, Davorin in Andrej (Davo in Drejc) Karničar, dr. Damijan Meško, Janko Oprešnik, Stipe Božič in Carlos Carsolio.
Anapurna je prvi osemtisočak, na katerega je leta 1950 stopila človeška noga, a vendarle zadnji, na katerem so stali slovenski alpinisti. Bazo so imeli na višini 4300 metrov in do višine 6300 metrov so postavili dva višinska tabora. Vzpon je potekal po smeri francoskih prvopristopnikov iz leta 1950. Smer, ki tehnično ni zahtevna, je objektivno zelo nevarna, zato so napeli precej fiksnih vrvi, ki so jih nekajkrat celo zadržale, ko jih je zbil plaz.
Andrej in Davo Karničar sta skupaj z Mehičanom Carsoliom začela vzpon 25. aprila, naslednji dan so postavili tabor 3 na višini 6600 metrov. Slabo vreme jih je en dan zadržalo v taboru, četrti dan pa so nadaljevali do tabora 4 na 7400 metrih. Že pred polnočjo istega dne so se odpravili proti vrhu. Vrh so dosegli 30. maja ob 8.25. Čez eno uro sta brata odsmučala z vrha. Za vzpon iz tabora 4 na vrh so potrebovali osem ur, pri spustu na smučeh sta bila pri taboru 4 v pol ure. Ustavila sta se v vsakem višinskem taboru, sicer pa sta brez večjih prekinitev suvereno prismučala do višine 4600 metrov, ko sta morala zaradi pomanjkanja snega sneti smuči. V 18 urah sta tistega dne prišla iz tabora 4 na vrh in smučala nazaj v bazni tabor. Podvig, kakršnega ni opravil še nihče na svetu.
Teden dni pozneje, 6. maja, je vrh sam dosegel tudi Tomaž Humar. Naslednje jutro, po vrnitvi z vrha, so Andreja Karničarja močno srbele noge. Zgrozil se je ob pogledu na povsem bele prste. Dr. Meško je prepoznal hude omrzline, zato so ga s helikopterjem prepeljali v Katmandu, od tam pa se je vrnil v domovino, kjer so mu amputirali prste.
Avtorica besedila: Jelena Justin
Andrej in Davo Karničar sta skupaj z Mehičanom Carsoliom začela vzpon 25. aprila, naslednji dan so postavili tabor 3 na višini 6600 metrov. Slabo vreme jih je en dan zadržalo v taboru, četrti dan pa so nadaljevali do tabora 4 na 7400 metrih. Že pred polnočjo istega dne so se odpravili proti vrhu. Vrh so dosegli 30. maja ob 8.25. Čez eno uro sta brata odsmučala z vrha. Za vzpon iz tabora 4 na vrh so potrebovali osem ur, pri spustu na smučeh sta bila pri taboru 4 v pol ure. Ustavila sta se v vsakem višinskem taboru, sicer pa sta brez večjih prekinitev suvereno prismučala do višine 4600 metrov, ko sta morala zaradi pomanjkanja snega sneti smuči. V 18 urah sta tistega dne prišla iz tabora 4 na vrh in smučala nazaj v bazni tabor. Podvig, kakršnega ni opravil še nihče na svetu.
Teden dni pozneje, 6. maja, je vrh sam dosegel tudi Tomaž Humar. Naslednje jutro, po vrnitvi z vrha, so Andreja Karničarja močno srbele noge. Zgrozil se je ob pogledu na povsem bele prste. Dr. Meško je prepoznal hude omrzline, zato so ga s helikopterjem prepeljali v Katmandu, od tam pa se je vrnil v domovino, kjer so mu amputirali prste.
Avtorica besedila: Jelena Justin
