Kustosinja iz Pokrajinskega muzeja Kočevje Nadja Kovačič je v zvezi s kulturno identiteto Kočevja zapisala: »Z ustanovitvijo slovenske Čitalnice v Kočevju 1919 se je manjšinsko slovensko prebivalstvo, ki je do druge svetovne vojne živelo med prebivalci v t.i. nemškem jezikovnem otoku, skušalo zoperstaviti nemško govoreči večini in se borilo za obstanek slovenskega jezika.
Njena osnovna dejavnost je postala knjižnica, katere zametki so postali temelj današnje knjižnice v Kočevju. Predvsem zaradi dogodkov med drugo svetovno vojno in odhoda večinskega prebivalstva, tu pravzaprav ni kontinuirane umetniške ali kulturne dejavnosti. Do prvega poskusa uveljavitve likovne umetnosti je prišlo šele 1956, ko je peščica zanesenjakov prišla na idejo, da bi organizirali razstavo likovnih del. To je bil čas, ko je Spomenik svobode že stal na mestu nekdanjega kočevskega gradu, in čas, ko so s postavljanjem spomenikov NOB budili narodno zavest in poudarjali pomen zgodovinskih dogodkov. Na prvi razstavi 1956 so se predstavili Stane Jarm, ki je tega leta končal kiparsko specialko, Jože Centa, Nada Lukežič in Bojan Golja. Deset let kasneje je bil na pobudo Staneta Jarma ustanovljen Likovni salon Kočevje. Nastala je zavest o dojemanju kulturnega načina življenja in spoznavanje umetnosti, ki se je širila na vse njene veje. Ne samo Likovni salon Kočevje, tudi Knjižnica Kočevje in Glasbena šola Kočevje sta s svojo dejavnostjo nevede vzgajali kulturno mišljenje, spodbujali k ustvarjanju in učili kritično ocenjevati umetniško govorico in hkrati svet, ki obdaja vsakega posameznika.«
