Ludvik Stanjko

Zgodbo pripoveduje njegova vnukinja Zdenka. “Moj dedek se je boril v prvi svetovni vojni. Z avstro-ogrsko vojsko je prišel v Albanijo. Tam je bil tudi ranjen. Bil je tudi v njihovi bolnišnici – lazaretu. Po vojni je bil v ujetništvu pri Francozih. Moral je pometati ceste v kraju Marseille. Kot preprost fant, sin viničarja, je na Balkanu spoznaval novo kulturo in popolnoma druge civilizacijske navade, kot so jih poznali v Avstro-ogrski. Ker je bil zelo očaran nad muslimansko kulturo, je zbiral “pohujšljive” razglednice njihovih deklet. Doma jih je hranil na skrivnem mestu. O vojni ni govoril veliko. Nekaj snovi poznam iz pripovedovanja svoje babice, veliko pa se je žal porazgubilo”.