Vojna je pivovarni zadala težak udarec. Zaradi pomanjkanja surovin je zmanjšala proizvodnjo, razrvanim valutnim razmeram pa je sledil prevrat leta 1918, po katerem so se politične in ekonomske razmere v svetovnem merilu popolnoma spremenile.
V tem obdobju je bil ravnatelj pivovarne Oton Balzer, »nadpivovaritelj« pa Čeh Karel Geiselreiter, med drugim tudi član Narodnega sveta v Laškem in pozneje še soustanovitelj laškega Sokola.
V začetku leta 1919 je imelo pivo ceno od 2 do 2,40 krone za liter, vino pa od 8 do 16 kron za enako količino. Avgusta 1920 so bile cene že povsem drugačne: navadno pivo je bilo po 6, porter po 10, vino od 20 do 30, sadjevec pa od 10 do 12 kron za liter. Po prevratu leta 1918 so v Sloveniji obratovale samo še štiri pivovarne, ki so v letu 1922 zvarile skupno 175.000 hl piva.
Leta 1920 so v Hudi jami zopet odprli premogovnik. Laška pivovarna je prebila skozi skalovje šmihelskega pobočja predor in skozenj zgradila ozkotirno progo za prevoz premoga od rudniškega nakladališča do kurilnice v tovarni. Ta predor je ohranjen še danes. Podjetje je za stanovanja svojih delavcev hkrati kupilo tudi veliko poslopje pod predorom (vila Karola).
Delničarji pivovarne so sklenili izdati 9.000 novih delnic po 200 kron in s tem povišali delniško glavnico na 2.640.000 kron. Po dveh letih je glavnica zrasla na 8.000.000 kron, načrtovana letna proizvodnja pa je bila 100.000 hl piva.
Od leta 1922 do 1926 je bil ravnatelj pivovarne Jože Smrtnik, ravnatelj Celjske posojilnice.
Splošne gospodarske razmere so bile zelo slabe. Cene piva so naraščale zaradi dražjih surovin in višjih trošarin, poraba piva je upadala, saj so zlasti nižji sloji raje segali po vinu in sadjevcu. Nastajali so tudi pivovarski karteli, ki so po vrsti uničevali manjše samostojne pivovarne. Tudi v laški pivovarni so se težave kar vrstile. Po nastanku novih državnih meja se je mnogo strokovnjakov in mojstrov vrnilo v svoje matične države. Tudi stari delničarji laške pivovarne so se zlasti po likvidaciji pivovarne v Žalcu svoje poslovne interese usmerili drugam, nekaj jih je tudi umrlo. Podjetje v Žalcu s pogonom 16 KS in tridesetimi delavci je proizvajalo samo še slad, laška pivovarna s pogonom 160 KS, devetdesetimi delavci in štirimi uradniki pa pivo.
V začetku leta 1919 je imelo pivo ceno od 2 do 2,40 krone za liter, vino pa od 8 do 16 kron za enako količino. Avgusta 1920 so bile cene že povsem drugačne: navadno pivo je bilo po 6, porter po 10, vino od 20 do 30, sadjevec pa od 10 do 12 kron za liter. Po prevratu leta 1918 so v Sloveniji obratovale samo še štiri pivovarne, ki so v letu 1922 zvarile skupno 175.000 hl piva.
Leta 1920 so v Hudi jami zopet odprli premogovnik. Laška pivovarna je prebila skozi skalovje šmihelskega pobočja predor in skozenj zgradila ozkotirno progo za prevoz premoga od rudniškega nakladališča do kurilnice v tovarni. Ta predor je ohranjen še danes. Podjetje je za stanovanja svojih delavcev hkrati kupilo tudi veliko poslopje pod predorom (vila Karola).
Delničarji pivovarne so sklenili izdati 9.000 novih delnic po 200 kron in s tem povišali delniško glavnico na 2.640.000 kron. Po dveh letih je glavnica zrasla na 8.000.000 kron, načrtovana letna proizvodnja pa je bila 100.000 hl piva.
Od leta 1922 do 1926 je bil ravnatelj pivovarne Jože Smrtnik, ravnatelj Celjske posojilnice.
Splošne gospodarske razmere so bile zelo slabe. Cene piva so naraščale zaradi dražjih surovin in višjih trošarin, poraba piva je upadala, saj so zlasti nižji sloji raje segali po vinu in sadjevcu. Nastajali so tudi pivovarski karteli, ki so po vrsti uničevali manjše samostojne pivovarne. Tudi v laški pivovarni so se težave kar vrstile. Po nastanku novih državnih meja se je mnogo strokovnjakov in mojstrov vrnilo v svoje matične države. Tudi stari delničarji laške pivovarne so se zlasti po likvidaciji pivovarne v Žalcu svoje poslovne interese usmerili drugam, nekaj jih je tudi umrlo. Podjetje v Žalcu s pogonom 16 KS in tridesetimi delavci je proizvajalo samo še slad, laška pivovarna s pogonom 160 KS, devetdesetimi delavci in štirimi uradniki pa pivo.
