V prvi Jugoslaviji je bila do 1928 ljubljanska tobačna tovarna izmed vseh v kraljevini največja, a centralizirana monopolna uprava v Beogradu je dajala prednost pri razvoju južnim delom kraljevine, kjer je rasel tobak.
V ljubljanski tobačni tovarni so uporabljali makedonski, hercegovski, drinsko-moravski in vojvodinski tobak, po 2. svetovni vojni pa so v Vrbi na Gorenjskem organizirali in uredili poskusne nasade tobaka. Pred 2. svetovno vojno so med drugim izdelovali cigare znamk Regalitas, Trabuko, Britanika, Operas, Kuba-Portoriko, Viržinjol, Brazilke, Portoriko, kratke domače, od cigaret pa so na tržišče dajali znamke La Favorite, Princeses, Egiptiš III, Damen, Sport, Operske, od 1936 pa še Neretvo, Moravo, Zeto, Ibar in Dravo.
Med 2. svetovno vojno je italijanski okupator tobačno tovarno vključil v italijanski tobačni monopol. Iz ljubljanske tovarne so odpeljali mnogo novih strojev in večino zalog tobaka.
9. marca 1945 so bili določeni objekti tobačne tovarne poškodovani zaradi bombne eksplozije na Tržaški cesti. Po koncu vojne sta sledili dolgotrajna temeljita obnova industrijskih in upravnih prostorov in posodobitev proizvodnje.
Po končanem italijanskem okupacijskem obdobju je uprava tovarne oblikovala upravni odbor Samostojne monopolne uprave v Ljubljani. Po osvoboditvi in koncu vojne je Tobačna tovarna Ljubljana poslovala v sestavu Uprave državnih monopolov v Beogradu, nato je bila leta 1946 razglašena za podjetje splošnega državnega pomena, leta 1950 pa je prešla v republiško pristojnost.
