Območje Jugovzhodne Evrope je bilo v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja pravi sod smodnika, saj so se vstaje in vojne med posameznimi narodi vrstile ena za drugo. Zato so velesile skušale umiriti napete in krvave razmere tudi s pošiljanjem vojaških enot na mirovne misije na to območje. Med drugim so se dveh misij, na otoku Kreta med 1897-98 in nato v Skadru med balkansko krizo 1913-14, udeležili tudi vojaki avstro-ogrske vojske in sicer pripadniki 87. celjskega pešpolka. S tem so tudi naši predniki pridobivali prve izkušnje na mirovnih misijah, življenje in delo na misijah pa so dokumentirali s fotografijami, ki so danes dragocen vir pri spoznavanju njihovega delovanja na teh nalogah.
Po okupaciji Bosne in Hercegovine 1878. leta, je avstro-ogrska vojska izvedla 1882. leta reorganizacijo vojske. Med drugim so januarja 1883 ustanovili tudi 87. pehotni polk (K.u.K. Infanterieregiment No. 87, IR. 87), kot domači celjski pešpolk. Če izvzamemo 2. gorski strelski polk, je imel 87. pešpolk največji odstotek Slovencev med vsemi slovenskimi polki avstro-ogrske vojske. Polk se ni zapisal v vojaško zgodovino samo po pogumu njegovih vojakov med prvo svetovno vojno, ampak tudi po udeležbi na dveh mirovnih misijah. Obe misiji so izvajali na območju Jugovzhodne Evrope in sicer na predvečer izbruha prve svetovne vojne. Prva misija, ki so se je udeležili vojaki 87. pehotnega polka je bila na otoku Kreta med letoma 1897 in 1898., po prvi in drugi balkanski vojni pa je Avstro-Ogrska poslala svoje vojake na sever Albanije in sicer na območje Skadra, kjer so bile v obdobju 1913 in 1914. Deli posameznih enot 87. pehotnega polka so sodelovale septembra 1914 pri napadu na Kraljevino Srbijo.
