Spomeniška služba je pričela s celovito obravnavo gradu leta 1957.
Definirala je osnovni konservatorski pristop obnove in valorizirala njegovo vlogo v prostoru. Grad je označila kot sestavni in obenem prevladujoč moment v veduti naselja ter njegov osrednji simbol. Zato je bila služba mnenja, da je podoba gradu kot razvaline v naselju nesprejemljiva in da je potrebno zaradi vedutnih vrednot ohraniti razgibano grajsko silhueto. Sklenjeno je bilo, da se stolpe in obodno zidovje obnovi in nadkrije s strehami, skromno ohranjeno stavbno substanco grajskega jedra pa se sanira in prezentira kot razvalino. Tedaj je bila izražena tudi ideja, da se prostor nad kletjo pozida za potrebe gostišča, kar pa kasneje ni bilo realizirano.
Arhitekt Vlasto Kopač je poskrbel za grafično dokumentiranje grajskih razvalin, ko je izrisal dvoriščne fasade gradu. Leta 1961 je Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana izdelal celovit posnetek gradu v merilu 1 : 100, ki vsebuje tlorise, fasade in značilne prereze. Najprej so sanirali notranji valj stolpa št. 1 ter izdelali načrt rekonstrukcije zunanjega konzolnega hodnika. Sočasno je potekalo čiščenje ruševin na grajskem dvorišču. Žal ni bilo sredstev, da bi tako odkrite zidove sočasno tudi zidarsko sanirali.
Po daljšem premoru so se sanacijski posegi nadaljevali v letu 1969, ko sta bila na stolpu št. 1 zgrajena streha in konzolni hodnik. Fasado stolpa so ometali, niso pa uspeli rekonstruirati štukaturnega okrasja. Pri rekonstrukciji stolpa so se naslanjali na predvojno fotografsko dokumentacijo. Sledilo je utrjevanje obodnega zidovja proti trgu, in sicer stavbno fazo iz 17. stoletja, čeprav so razmišljali tudi o rekonstrukciji prvotne faze iz 16. stoletja, kar pa bi zahtevalo znižanje severne fronte za etažo in prezentacijo v 17. stoletju zazidanih strelnih lin. Na koncu so se odločili za stavbno fazo iz 17. stoletja, ko je grad doživel tudi zadnji večji stavbni poseg. V okviru obnovitvenih prizadevanj so uspeli ometati le zunanjo fasado severne stene »G« in jo okrasiti s štukaturno dekoracijo, ki je bila izdelana po ohranjenih fragmentih. Okrasje so izdelali strokovnjaki Zavoda za spomeniško varstvo SRS pod vodstvom kiparja Franceta Kokalja. Novi strehi sta dobila tudi stolpa 2 in 3 po načinu in detajlih, ki so jih uporabili pri obnovi stolpa 1. Sledil je daljši premor zaradi pomanjkanja denarja.
Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo je do začetka 80-ih let, ko je strokovno skrb nad kulturno dediščino na Dolenjskem, v Beli krajini in v delu Posavja prevzel Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, izvedel interventno zaščito stolpa št. 7. Zaradi porušitve dvoriščne stene so delno sanirali ostenje, ga povezali z železobetonsko vezjo in prekrili s streho. Na dvoriščni strani so namesto rekonstrukcije kamnitega obodnega zidu valja izdelali železobetonski podporni steber, ki nosi pozidano armiranobetonsko vez.
Arhitekt Vlasto Kopač je poskrbel za grafično dokumentiranje grajskih razvalin, ko je izrisal dvoriščne fasade gradu. Leta 1961 je Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana izdelal celovit posnetek gradu v merilu 1 : 100, ki vsebuje tlorise, fasade in značilne prereze. Najprej so sanirali notranji valj stolpa št. 1 ter izdelali načrt rekonstrukcije zunanjega konzolnega hodnika. Sočasno je potekalo čiščenje ruševin na grajskem dvorišču. Žal ni bilo sredstev, da bi tako odkrite zidove sočasno tudi zidarsko sanirali.
Po daljšem premoru so se sanacijski posegi nadaljevali v letu 1969, ko sta bila na stolpu št. 1 zgrajena streha in konzolni hodnik. Fasado stolpa so ometali, niso pa uspeli rekonstruirati štukaturnega okrasja. Pri rekonstrukciji stolpa so se naslanjali na predvojno fotografsko dokumentacijo. Sledilo je utrjevanje obodnega zidovja proti trgu, in sicer stavbno fazo iz 17. stoletja, čeprav so razmišljali tudi o rekonstrukciji prvotne faze iz 16. stoletja, kar pa bi zahtevalo znižanje severne fronte za etažo in prezentacijo v 17. stoletju zazidanih strelnih lin. Na koncu so se odločili za stavbno fazo iz 17. stoletja, ko je grad doživel tudi zadnji večji stavbni poseg. V okviru obnovitvenih prizadevanj so uspeli ometati le zunanjo fasado severne stene »G« in jo okrasiti s štukaturno dekoracijo, ki je bila izdelana po ohranjenih fragmentih. Okrasje so izdelali strokovnjaki Zavoda za spomeniško varstvo SRS pod vodstvom kiparja Franceta Kokalja. Novi strehi sta dobila tudi stolpa 2 in 3 po načinu in detajlih, ki so jih uporabili pri obnovi stolpa 1. Sledil je daljši premor zaradi pomanjkanja denarja.
Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo je do začetka 80-ih let, ko je strokovno skrb nad kulturno dediščino na Dolenjskem, v Beli krajini in v delu Posavja prevzel Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, izvedel interventno zaščito stolpa št. 7. Zaradi porušitve dvoriščne stene so delno sanirali ostenje, ga povezali z železobetonsko vezjo in prekrili s streho. Na dvoriščni strani so namesto rekonstrukcije kamnitega obodnega zidu valja izdelali železobetonski podporni steber, ki nosi pozidano armiranobetonsko vez.
