Križanke
Ljubljanske Križanke poznamo po koncertih in drugih prireditvah, so izjemen kulturni spomenik in kulturno središče, malokdo pa jih povezuje s križniškim redom. Red je imel v Križankah postojanko več kot sedemsto let, dokler niso po drugi svetovni vojni samostana skupaj s cerkvijo in premoženjem zaplenili. Križanke so dobile novo namembnost in druge uporabnike. Najprej se je tam naselila Šola za umetno obrt, potem pa še Festival Ljubljana.
Celotni kompleks Križank so pod vodstvom arhitekta Jožeta Plečnika prenovili leta 1952.
Križevniški red
Red, imenovan tudi križniki, vitezi nemškega reda, je bil ustanovljen okrog leta 1190 za varstvo in oskrbo romarjev v Sveti deželi. V tretji križarski vojni so bile krščanske sile tam poražene, zato se je red preusmeril v pokristjanjevanje dežel vzhodno od Svetega rimskega cesarstva. Križevniški red se je naselil v Ljubljani v 13. stoletju, na povabilo vojvode Bernarda Spanheimskega. Spanheimi so se namreč leta 1246 uveljavili kot deželni gospodje na Kranjskem. Med leti 1256 in 1263 so zgradili redovno hišo, imenovano komenda in se uspešno vključil v lokalno okolje. Bili so pomembni akterji javnega življenja, ugledni člani mestne skupnosti. V lasti so imeli tudi veliko zemljišč.
Okoli leta 1277 (v virih prvič omenjena 1268) so zgradili zgodnjegotsko cerkev, posvečeno Devici Mariji, vendar se je od prvotne cerkve ohranilo le nekaj fragmentov. Najbolj znana je reliefna luneta, arhitekturni prostor v obliki polmeseca, različno napolnjen s kiparskim okrasom, z glavnega portala (portalni timpanon). To je Krakovska Madona (ok. 1265-1270), ki jo hrani Narodna galerija. Uradni naziv reliefa je Marija na Salomonovem prestolu. Prvotno je bil poslikan in velja za eno naših najzgodnejših upodobitev Marije. Dva leva ob straneh prestola predstavljata Salomonov prestol, zmaja pod prestolom ponazarjata premagano zlo, otrokovi prekrižani nogi, dvignjena desnica in rotulus, so napovedovalci Kristusove usode. Kiparja, ki je relief ustvaril, zasilno imenujemo Mojster Solčavske Marije. Deloval je v 2. pol. 13. stoletja v Ljubljani in Gornjem Gradu. Po zgraditvi nove križevniške cerkve, so relief prestavili v bližnjo kapelico v Krakovem. Kot smo omenili, je original zdaj v NG, v kapelico pa so namestili kopijo.
Križevniška cerkev Device Marije pomočnice, poimenovana tudi nemška cerkev
1700 je bil za komturja, predstojnika viteškega reda križnikov, imenovan Guidobald grof Starhemberg. Bil je eden najsposobnejših vojskovodij baročne Evrope, ki se je odlikoval v bitkah proti Turkom. Pri Italijanu Domenicu Martinelliju je naročil načrt za novo baročno cerkev in druga samostanska poslopja. Preden se je gradnja začela, je moral komtur boriti v španski nasledstveni vojni in se je vrnil v Ljubljano šele leta 1713, ko je bil sklenjen utrechtski mir. Po vrnitvi je nadaljeval z načrti za obnovo samostana. Arhitekt Martinelli se je medtem že vrnil domov v Rim, zato je naročil nove načrte pri beneškem arhitektu Domenicu Rossiju. Gradnja cerkve je napredovala hitro, ker komtur ni varčeval z denarjem. 1714 so začeli podirati staro cerkev, 1715 pa so že dokončali kupolo nove cerkve. Gradbeni mojster je bil Gregor Maček starejši. Zasnovana je bila centralna cerkev na tlorisu grškega križa, ki je simbol nemškega viteškega reda, s podaljšanim vhodnim in oltarnim krakom pa ga je raztegnil v latinskega. Isto obliko križa je poudaril na monumentalnih lesenih cerkvenih vratih. Po tedanji beneški modi jih je oblil z bakrenimi paneli. Pročelje ima klasicistično tempeljsko fasado s korintskimi pilastri, v cerkev pa vodi portal z dvakrat prekinjenim trikotnim čelom.
