Otroci Jesenkove ulice v Ljubljani, 1957
Z okna sobe, kje sem stanoval v študentskih letih, sem preizkušal zmogljivosti novega fotoaparata, altixa, ki me je poslej več let zvesto spremljal na vseh mojih poteh. Izvošček je s triciklom malo prej pripeljal 5 velikih lesenih zabojev, kar je vznemirilo otročad ulice, ki je bila tisti čas še otroško škrbasta, med pozidavami so namreč zevale še nezazidane gradben parcele, vabljiva naravna igrišča otroške domiselnosti. Le kaj je v teh zabojih? je verjetno rojilo v otroških glavicah. Ker pa se odgovor ni kar ponujal, so otroci že preusmerili svojo pozornost in se očitno zapletli v eno od iger »Ti loviš«. Moj novi fotoaparat pa je zamikala igra svetlobe in sence in sem jo z nekaj posnetki ujel. – Ko sem kasneje tu in tam obiskal teto Vido (1909–1985), pri kateri sem stanoval 5 let, ni bilo nikjer več, ne slišati ne videti, otroškega živžava, ulične škrbine pa so bile vse zaplombirane. (sf)
