V Gornjem kraju kot domačini pravimo staremu delu Ilirske Bistrice je živahno čebelarila marljiva skupina Bistričanov. Poleg znanega čebelarskega strokovnjaka Antona Žnideršiča, še Ivan Bilc, Aleksander Ličan, Emil Šajn in Milan Ličan (1901-1952). Milan Ličan se je za čebelarjenje navdušil že z osemnajstimi leti. Čeprav je sprva doživel neuspeh že s prvo nabavljeno čebeljo družino, je vztrajal. Proučil je vso dosegljivo literaturo in se resno lotil dela. Na vrtu je postavil čebelnjak za sto žnideršičevih panjev, eksperimentiral pa je tudi s kranjiči. Panje je prevažal na gozdno pašo v obrobje snežniških gozdov pa tudi v Dalmacijo, posebej na žepek. Na čebeljnih razstavah je dobival vidna priznanja: v Turinu je leta 1928 dobil prvo nagrado, že naslednje leto pa v Bolzanu zlato medaljo in diplomo. Leta 1930 je v Veroni dobil častno diplomo. Zelo ga je prizadela nesreča pri prevozu čebel na pašo, ko se je odpela prikolica s petdesetimi panji in zgrmela po prepadni strmini nad izvirom rečice Bistrice. Iz oblakov razdraženih čebel je uspel rešiti komaj 15 panjev. Za uspešno čebelarjenje so bili zaslužni tudi njegovi pomočniki Anton Slavec, Pavel Razpor in Ivan Šajn.
Družina Milana Ličana je bila prava čebelarska družina. V čebelarstvo sta se vključili tako obe hčerki Ada in Milojka, še posebej pa soproga Vera, ki je po rani moževi smrti prevzela celotno delo s čebelami in kar nekaj let celo predsedovala domačemu čebelarskemu društvu.
Milan Ličan je svoj med prodajal pod zaščitno znamko Miele Monte Nevoso (Snežniški med ali Med izpod Snežnika. Njegovo etiketo za med in med s področja Ilirske Bistrice je prevzelo domače Čebelarsko društvo in med pod imenom MED IZPOD SNEŽNIKA, zaščitilo.
Na sliki Milan Ličan pred svojim čebelnjakom pred domačo hišo z lepim rojem v rokah. Očitno je bil s čebelami zelo domač. (150/vč)
