Moja mama (na desni), Ana Cerovšek (por. Zupanc), si je služila dinarčke tudi kot obiralka hmelja.
Še sredi preteklega stoletja so bile običajne številčnejše družine in mladi so se hoteli čim prej osamosvojiti; nekateri z nadaljevanjem šolanja in si tako pridobiti dobro službo, drugi so si prizadevali čim prej najti zaposlitev in zaslužek, s katerim so si izboljšali stanje v denarnici, pa tudi pripomogli družinskemu proračunu. Tudi v tedanjih časih ni bilo lahko najti službe, vendar za pridne roke se je vedno kaj našlo.
Možnosti za zaslužek so bila razna sezonska dela, npr. nabiranje borovnic, malin in drugih darov narave. V drugi polovici avgusta so se, predvsem dekleta, odpravila za štirinajst dni obirat hmelj. Pridno so polnila košare, ki so veljale za merilo opravljenega dela in seveda izplačilo. Obiranje hmelja se je takrat še opravljalo ročno, pred tem pa je bilo potrebno podreti hmelovke s pomočjo »mačka«. Pri slednjem delu je bilo potrebno nekaj spretnosti in moči, zato je bilo to opravilo običajno poverjeno moškim.
Prispeval: Roman Zupanc
