V knjigi Človek in njegova pisava je Anton Trstenjak analiziral Meškovo pisavo. Takole je zapisal:
“Meškova pisava razodeva izredno tankočutno naravo /…/ silno rahlo občutljivo, recimo tudi zamerljivo naravo, ki jo vsak droben dražljaj spravi iz ravnotežja /…/ izraža naravno prijazno družabnost, v katero pa se vrivajo pokončno vzravnane poteze z aristokratsko držo osebne osamljenosti in vzvišene gosposkosti; vse znak nekega notranjega navzkrižja /…/. Vse skupaj daje podobo prijazne osebnosti, ki aristokratsko vzravnana uživa (“mazohistično”?) v vlogi osamljenega mučenika življenja.” (Trstenjak, 1986: 172–174)
