Razvoj parnih peči za peko kruha je tesno povezan z industrijsko revolucijo, ki je od konca 18. stoletja temeljito spremenila gospodarstvo, tehnologijo in vsakdanje življenje. Prvo industrijsko revolucijo je zaznamovala uporaba parnega stroja, drugo električne energije in nafte, tretjo pa razvoj jedrske energije.
Parni stroj je postal eden najpomembnejših simbolov industrializacije. Njegovo delovanje temelji na preprostem načelu: voda se v parnem kotlu s pomočjo goriva (najprej lesa in premoga, pozneje tudi nafte) segreje do vrelišča in se spremeni v paro. Ta pod visokim tlakom potisne bat v valju ter ustvari mehansko energijo, ki poganja različne stroje. Po opravljenem delu se para ohladi oziroma kondenzira in se vrne v kotel, kjer se cikel ponovi. S tem je človek naravno energijo pretvoril v mehansko moč, ki je omogočila hitrejši razvoj industrije.
Tudi Ajdovščina je bila zaradi vodne moči Hublja in zgodnje industrializacije tesno povezana z razvojem parne tehnologije. Kot navaja zgodovinarka Ines Beguš, je predilnica in barvarna, ustanovljena leta 1828, sprva delovala na vodni pogon, že leta 1839 pa so uvedli več tehnoloških novosti, med njimi tudi nizkotlačni parni stroj sistema Watt z močjo 38 konjskih moči.
Parni stroj je poganjal tudi Jochmannov mlin, pomemben člen v razvoju mlinarstva in pekarstva v Ajdovščini. Sodobnejšo tehnologijo je uporabljala tudi Ruštjeva pekarna, kjer so leta 1936 namestili parno peč, izdelano v Milanu. V tistem času je veljala za najsodobnejšo pekarsko tehnologijo. Medtem ko je bila parna peč v nekdanji Pilonovi pekarni pozneje uničena, se je peč iz Ruštjeve pekarne ohranila in je danes eden najpomembnejših eksponatov Rustjeve hiše kruha.
Njena največja prednost je bila hitrejša in kakovostnejša peka večjih količin kruha. Pred začetkom peke so v peč dovajali paro (pekovsko imenovano švelta), zaradi katere je skorja kruha postala hrustljava, sijoča in značilno zlato rjava, sredica pa mehkejša in bolj rahla. Po pripovedovanju nekdanjih pekov je bila prav takšna peka ena od posebnosti primorskega kruha, ki je bila povezana tudi z vplivi bližnje italijanske pekarske tradicije. Kot so radi povedali: »Tiste štruce so bile kot lakirane.«
