Lastnik Pilonove oz. Menigove pekarne je bil oče priznanega ajdovskega umetnika Vena Pilona, Domenic Pilon, ki je z osemnajstimi leti v Vipavsko dolino prišel iz Furlanije (Pilon 2008: 7). Po nekaj letih bivanja v Vipavi kot pekovski delavec pri Bratinu, se je Menigo s svojo družino preselil v Ajdovščino, »v gaso pod kolono«, v hišo vinskega trgovca Bolaffia. Tukaj se je leta 1896 tudi rodil Veno Pilon. Pekarno v Ajdovščini je Domenicu Pilonu odprl Angelo Casagrande (1852-1935), posestnik, ki si je med drugim prizadeval za razvoj Ajdovščine in gradnjo vipavske železnice.
Domenic Pilon je Ajdovkam in Ajdovcem v prvi polovici 20. stoletja prodajal različne vrste kruha (rogljičke, bige, žemlje, kifeljce, pletenke). Po besedah Veno Pilona (1896 – 1970) v knjigi Na robu: »ponoči je bil pred pečjo, podnevi pa pred veliko skrinjo kruha. Kot samostojni pek v Ajdovščini je tudi ob najhujši burji in pišoti (dež z vetrom) razvažal svoje blago skoraj v vse vipavske vasi proti Gorici« (2008: 100). Domenic Pilon je umrl leta 1927, nekaj let je pekarno upravljal Veno Pilon. Nato je posel prepustil sestri in svaku ter odpotoval v Pariz (prav tam). Sledeč najdenemu arhivskemu dokumentu peki med sabo niso bili večji konkurenti, temveč so skupaj prosili oblast za enotne cene kruha. Tako sta se Domenic Pilon in sosedov pek, Anton Rustja leta 1924 skupaj borila za cene kruha na ajdovski občini (Krečič 2017).
Sogovornica iz Trnja, starega predela mestnega jedra Ajdovščine, se je spominjala, da so med obema svetovnima vojnama v Pilonovo pekarno nosili doma zgneteno testo, kjer so ga spekli v pekarni. Doma so tako pripravili testo, peko pa prepustili peku. Poleg tega je še zaupala:
»testo smo dali v »tavelč – prtiček/servet, ki ga je prej mama pomokala, zvezala in smo nesli. Paziti smo morali, da po poti ne bo testo vzhajalo in oni so spekli, nekaj zaračunali. V Pilonovi pekarni so imeli tudi neko mašino za piškote. Doma smo zamesili testo za piškote in bli so na meter. Prve piškote smo tudi mi nosili k Pilonovem. Oni so imeli tudi prepečence iz maslenega testa, na vrhu so bile luknjice, da je bilo zračno in to se je dalo bolnikom, ki so imeli tuberkulozo. Bilo pa je trajno« (Fakin Bajec 2020).
