V okviru projekta PUŠ nas je zanimala tudi dediščina aleksandrink, saj so tudi one odhajale v Egipt »s trebuhom za kruhom«. Spraševali smo se, ali so v daljni deželi pogrešale domači kruh in ali so ga morda pekle tudi tam kot spomin na dom.
Na enem izmed pogovornih večerov v Rustjevi hiši kruha v Ajdovščini smo gostili potomke aleksandrink iz Društva žena iz Prvačine. Njihove pripovedi so razkrile zanimiva spoznanja, ki so bila precej drugačna od naših pričakovanj.
Izkazalo se je, da aleksandrinke kruha v Egiptu niso pogrešale. Delale so namreč pri premožnih družinah, kjer hrane ni primanjkovalo. Pogrešale pa so okus doma, ki ni bil povezan s kruhom, temveč z jedjo, značilno za njihov domači kraj – polento z jajci.
V Prvačini in okoliških vaseh so ljudje na koruznih poljih pridelovali koruzo, iz katere so skoraj vsak dan kuhali polento. Ta je predstavljala eno najpomembnejših jedi njihove vsakdanje prehrane. Pred odhodom v Egipt so si nekatere ženske med prtljago skrile koruzno moko in nekaj jajc, da se med tridnevnim potovanjem ne bi razbile. Ko so prispele v Aleksandrijo, so si pripravile polento in ocvrla jajca – preprost obrok, ki jih je z vonjem in okusom za trenutek vrnil domov.
Prinešene dobrote so pogosto delile tudi z drugimi aleksandrinkami, ki so že živele v Egiptu. Ob skupnem obedu so obujale spomine na domači kraj, družino in življenje, ki so ga pustile za seboj. Tako sta polenta in jajca postala več kot le hrana – postala sta simbol pripadnosti, domačnosti in povezanosti med ženskami v tujem svetu.
Pri ohranjanju te dediščine ima pomembno vlogo Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink in Društvo žena iz Prvačin. Pomemben prostor spomina predstavlja tudi Hiša aleksandrink v Prvačini, ki kot muzej pripoveduje zgodbe teh žensk ter obiskovalcem približuje njihovo življenje, delo in vpliv na razvoj lokalnega okolja.
Prvačina in okoliške vasi v Spodnji Vipavski dolini so močno zaznamovane z dediščino aleksandrink. Tako so imenovali ženske, ki so od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne zaradi revščine in pomanjkanja odhajale na delo v Egipt, predvsem v Aleksandrijo in Kairo. Največ jih je prihajalo iz Prvačine, Bilj, Bukovice, Mirna, Renč, Batuj, Sela in drugih krajev Primorske.
V Egiptu so delale kot dojilje, varuške, gospodinjske pomočnice, kuharice, spremljevalke, guvernante in šivilje v premožnih evropskih in egiptovskih družinah. Čeprav je bilo njihovo delo pogosto naporno in povezano z dolgimi obdobji ločenosti od družine, so s svojim zaslužkom pomembno prispevale k preživetju domačih. Številne hiše in kmetije na Primorskem so bile zgrajene ali prenovljene prav z denarjem, ki so ga aleksandrinke pošiljale domov.
Njihova dediščina ni vidna le v ohranjenih fotografijah, pismih, predmetih in hišah, temveč tudi v znanjih, izkušnjah in spominih, ki so jih prinesle iz sveta. Spoznavale so tuje jezike, drugačne načine življenja, nove higienske in vzgojne prakse ter širile obzorja lokalnega okolja. Aleksandrinke so tako postale simbol poguma, samostojnosti in vztrajnosti žensk, ki so v iskanju boljšega življenja prestopale geografske, družbene in kulturne meje.
Pričevanja potomk aleksandrink je zbrala študentka Edita Čebron Vukotić.





