Zofka Kveder se je rodila 22. aprila 1878 v hiši na takratni Kolodvorski ulici 22 v Ljubljani. Bila je prvi otrok Janeza Kvedra (1846–1909), ki je izhajal iz kmečke družine iz Gornjega Bernika pri Cerkljah na Gorenjskem, in Neže, rojene Legat (1851–1915), ki je bila hči hišnega veleposestnika iz Kranja. Poleg Zofke sta imela zakonca še sina Alojzija (1882–1932) in Viktorja (1884–1939).
Družina se je veliko selila, saj je oče pogosto menjaval službo. Ob hčerkinem rojstvu je delal kot železniški sprevodnik v Ljubljani, vendar so ga zaradi pijančevanja odpustili. Literarna zgodovinarka Marja Boršnik (1962: 320) je družinske razmere opisala takole: »Očetovo pijančevanje je povzročalo neznosne družinske prizore. Mater je prekrojilo v zadirčno, nezaupno, skopo in čemerno ženo, ki je iskala utehe samo še v cerkvi. S takšnimi lastnostmi pa si v otrocih ni mogla pridobiti zaupanja. Zofka po očetu ni podedovala zgolj daru opazovanja in oblikovanja, ki se je pri njej že zelo zgodaj pričenjalo uveljavljati, marveč tudi širino, nemir in versko skepso, ki ji je versko fanatična mati kljub vsemu prizadevanju ni mogla udušiti. Nekoč jo je tako s palico udarila po glavi, da ji je kri curkoma zalila obraz – s tem pa je v Zofki za dolga leta odmrla.« Ko je bila Zofka stara eno leto, so se preselili na Notranjsko. Najprej so prebivali v Ložu, nato v Novi vasi na Blokah, kjer je med letoma 1884 in 1888 obiskovala prve štiri razrede ljudske šole. Zatem so se preselili v Drago nad Loškim Potokom. Čeprav se je rodila v Ljubljani, se je vse življenje počutila Potočanko. V Spremni besedi h knjigi Jedanaest novela je zapisala: »Rodila sem se 1878. leta v Ljubljani, odrasla pa v tistem lepem in posebnem delu Kranjske, kjer se lomi kraška burja ob nepreglednih črnih borovcih na meji Kranjske in hrvaškega Gorskega Kotara, tam pri Prezidu in Čabru.« (Kveder, citirano po Rustja 1976: 26)
Pri desetih letih jo je oče poslal v Ljubljano k uršulinkam. Stanovala je v samostanu ob cerkvi sv. Trojice in med letoma 1888 in 1891 obiskovala šolo v dekliškem zavodu Lichtenthurn. Šolska poročila iz tega časa navajajo, da je bila Zofka »pridna in marljiva učenka, kazala je zlasti veliko spretnost v spisju« (Dolgan 2014: 122). Ko se je družina leta 1890 za kratek čas vrnila v Ljubljano, kjer je oče Janez Kveder opravljal službo občinskega tajnika, je začela obiskovati vnanjo dekliško ljudsko šolo pri uršulinkah. Tam je med letoma 1891 in 1893 končala sedmi in osmi razred. V sedmem razredu je dosegala prav dober učni uspeh, v osmem pa nekoliko slabšega. Sprva je stanovala doma na Poljanskem trgu 5, po ponovni selitvi družine leta 1892 pa je prebivala pri dveh starejših šiviljah na Študentovski ulici 5. O šolskih letih pri nunah je v črtici Tak otrok napisala: »Učila se nisem nič a imela sem srečo in pogum, da nisem dobila nikdar slabega reda. Pri pouku sem večinoma brala. Ker mi je M. Stanislava večkrat vzela knjigo, katere potem nisem videla več, postala sem opreznejša ter imela vedno še jedno nabožne vsebine pod klopjo, katera je potem mesto one, ki sem jo brala, romala k M. Stanislavi na mizo.« (Kveder 1898b: 179)
Po končanem šolanju leta 1894 se je vrnila k staršem v Retje pri Loškem Potoku, kjer je oče odprl trgovino s krčmo. Zofka je pomagala v družinski trgovini, poleg tega pa je opravljala tudi večino nalog občinskega tajnika za očeta. V pismu Marici Nadlišek Bartol februarja 1898 je o očetovem pijančevanju zapisala: »Bilo je hudo doma! Nisem bila lačna in strgana – pa saj je dosti, kar bolj boli. Tri leta sem vztrajala, marsikdo bi ne bil tri dni – pa morala sem. Ne obsojam nikogar, ljubim vse odkritosrčno, a rečem le, da smo nesrečni zaradi – pijače, da bo naša družina propadla zaradi nje. Ne vem, če veste, kaj je to, pijača. Brali ste neštetokrat, pisali tudi že kdaj, a doživeli niste in bolje je, da ne veste, kaj je to, ne na papirju, ampak v resnici!« (Kveder 1898a) Pozneje je družina trgovino zaprla in se preselila v sosednjo vas Hrib.
Pri sedemnajstih letih je Zofka odšla v Kočevje, kjer je kot pisarka pri državnem geometrijskem uradu delala nekaj več kot pol leta. V pismu Ivanu Kovaču 14. junija 1897 je pisala: »Bila sem čez pol leta v Kočevji. Dolgo kaj ne. Pa kočevskega ne znam nič – še manj ko prej, sicer bi Vam pisala jo ‘hinder honder’, da bi si malo glavo ubijali. No pa sicer ni bilo slabo v Kočevskej stolici, kar dolgčas mi je bilo in mi je še malo. /…/ Sicer je bilo pa moje življenje ob Rinži dokaj revno izvanrednih dogodkov. Vsak dan dvakrat v pisarno, potem pa malo na sprehod to je bilo vse. Ob nedeljah popoldne šle smo jaz in še dve moji prijateljici – obe Slovenki – v staro cerkev ali pa v Dolgo vas.« (Kveder 1897) Junija 1897 se je za kratek čas vrnila v Loški Potok, že septembra istega leta pa je odšla v Ljubljano.
V Ljubljani se je zaposlila kot pomožna uradnica v odvetniški pisarni dr. Ivana Šušteršiča na Kongresnem trgu, kjer je za skromno plačo 40 goldinarjev prepisovala različne pravne dokumente in pogosto delala tudi ob nedeljah. V tem obdobju je začela pisateljevati. V sobici na Poljanskem nasipu 14 je snovala črtice in pesmi ter jih pošiljala uredništvom časopisov in revij, kot so Slovenka, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Slovenski narod in Edinost. Ker ji delodajalec ni dovolil objavljati pod lastnim imenom, je uporabljala različne psevdonime: Milena, Z., Zmagoslava K-r, Poluks (Pollux), Kopriva, Žiška, Zofija, Zofka, Janja Legat, Nekdo, Modroslava in Grabovska. O tem je v pismu Marici Nadlišek potožila: »V pisarni mi postaja čezdalje bolj neznosno. Neki cenjeni moj šef mi je te dni prepovedal pisateljevanje sploh — duševna sužnost! No, jaz sem mu povedala svoje mnenje in na to mi je ‘milostno’ ‘dovolil’, da radi ‘materijalnega’ uspeha smem še pisati in tudi v ‘Narod’, a sicer pod moško šifro. Jaz sem se morala ukloniti tem milim in pravičnim zahtevam iz navadnega vzroka, ker človek o zraku živeti ne more!« (Kveder 1898) V Ljubljani je ostala poldrugo leto; s svojim zaslužkom in prvimi literarnimi honorarji je nekaj časa preživljala tudi mlajša brata. V spisu Moj literarni konfiteor je zapisala: »Iz slovenske province sem prišla takrat v Ljubljano in sem si ustvarila eksistenco kot uradnica v neki advokatski pisarni. Jaz in moja dva brata (Viktor in Lojz) smo se sprli doma s starši in smo šli med ‘Uskoke’. Poldrugo leto nisem šla niti pisala domu, in prej bi bila umrla od gladu, nego da prosim od doma pomoči. S svojo skromno plačo, s feljetoni v ‘Slovenskem Narodu’, s črticami v ‘Ljubljanskem Zvonu’ in s honorarjem, ki sem ga prejela za one prve novele od Schtventnerja, sem vzdržavala sebe in svoja dva brata leto dni.« (Kveder, citirano po Govekar 1927: 66)
Na začetku leta 1899 je odšla v Trst, kjer je delala v administraciji časnika Edinost in na uredništvu revije Slovenka, vmes pa tudi na pošti. Julija 1899 je Trst zapustila, se za kratek čas vrnila v Loški Potok, nakar je jeseni istega leta odšla na študij v Švico.
Septembra 1899 je prispela v Zürich, kjer je prebivala do oktobra istega leta. Nato se je preselila v Bern, kjer se je oktobra 1899 vpisala kot redna študentka filozofije na univerzi, ki je tujkam omogočala vpis tudi brez opravljene gimnazijske mature. Obiskovala je predavanja o socialnih gibanjih, estetiki drame, narodni ekonomiji, zgodovini filozofije ter o vetru in vremenu, vendar se je ves čas soočala s hudo gmotno stisko, zaradi katere je morala študij že po nekaj mesecih opustiti. Konec leta 1899 je praznike preživela v Bellinzoni v kantonu Ticino.
Januarja 1900 je zapustila Švico in odšla v München, kjer je ostala približno mesec dni, nato pa se je marca 1900 preselila v Prago.
Viri in literatura:
Boršnik, Marja, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.
Dolgan, Marjan, idr., 2014: Literarni atlas Ljubljane: zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 122.
Govekar, Minka, 1927: Zofka Kveder-Demetrovićeva. Ženski svet V/3 (marec 1927). 65–69.
Kveder, Zofka, 1897: Pismo Ivanu Kovaču, 14. 6. 1897. Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka, Ms 1113. Pridobljeno 8. maja 2026. https://pisma.org/pismo/2094
Kveder, Zofka, 1898a: Pismo Marici Nadlišek Bartol, 14. 2. 1898. Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka, Ms 703. Pridobljeno 8. maja 2026. https://pisma.org/pismo/119
Kveder, Zofka, 1898b: Tak otrok! Slovenka II/8 (1898). 179. Pridobljeno 8. maja 2026. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BOC2C519
Kveder, Zofka, 2016: Zbrano delo. Ur. Katja Mihurko Poniž. Knj. 4. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Rustja, Drago, 1976: Velika, lepa ženska. Dolenjski list XXVII/16 (15. april 1976). 26.
