V Mestni knjižnici Ljubljana – Slovanski knjižnici smo ob stoletnici smrti Zofke Kveder (1878–1926), prve slovenske klasikinje, kot jo je imenoval akademik dr. France Bernik, pripravili digitalno zbirko in razstavo o njenem življenju in ustvarjanju, ki zajema obdobje od preloma stoletij (iz 19. v 20. st.) do leta 1926. Naslov izhaja iz nagovora, s katerim so se na Kvedrovo obračali številni sodelavci in sodelavke, ko so ji kot urednici revije Domači prijatelj pošiljali svoja besedila.
Predstavljena bo njena ustvarjalna pot od Ljubljane prek Prage do Zagreba, knjižni prvotiski, časopisne objave ter drugo gradivo, ki priča o življenju in delu avtorice, ki je pomembno zaznamovala slovanski kulturni prostor.
»Katera je prava Zofka? Mlada, prekipevajoča, močna in smela upornica proti cerkvi in meščanski družbi? Ali gonjena, opešana, pod mnenjem in sodbo istega meščanstva trpeča, torej že od njega odvisna žena, ki je zgubila zaupanje vase, ki se za njo nič več ne zmenijo vsi tisti, za katere se ona poprej ni zmenila; ki išče pribežališča pri nadnaravni sili, ker jo lastne moči zapuščajo.« (Tausk 1936:2)
To vprašanje si je Martha Tausk, prijateljica Zofke Kveder in avstrijska političarka, zastavila v spominih na njuno prijateljstvo deset let po pisateljičini smrti. In nadaljevala:
»Je res imela samo eno dušo? Ignorabimus [iz lat.: Nikoli ne bomo vedeli, op. G. H.]. Samo eno vem: duša, ki sem jo poznala in ljubila, ki sem njeno ljubezen, prijateljstvo in globoko notranje razumevanje s hvaležnostjo uživala, je bila velika duša. Veliko ran in brazgotin ne olepša telesa in duše tudi ne. Toda človeka, ki smo ga popolnoma spoznali in vzljubili, ljubimo tudi z njegovimi ranami in brazgotinami vred. In človeka ljubiti se pravi, ga popolnoma razumeti in sprejeti kakršen je, z vsemi njegovimi slabostmi in zmotami.« (Prav tam)
Viri in literatura:
Tausk, Marta, 1936: Zofka Kveder. Spomini na najino prijateljstvo. Delavska politika XI/95–102 (25. november– 19. december 1936, ni izšlo v št. 98). 2.
