Spomin na lepe dni, ki jih več ni
Takole se spominja Pepca Skornšek iz Šoštanja dela svoje mladosti in pevovodje Jurčeta Vrežeta, ki je v Šoštanju pred drugo svetovno vojno vodil zbor Zvonček. Ko je obiskovala 4. razred osnovne šole (to je zdaj Biba Roeck), jo je sam pevovodja Jurče vprašal, ali bi hotela peti v zboru Zvonček, češ da ima lep glas. To je bila zanjo velika čast, zato je začela hoditi k vajam, ki so bile dvakrat tedensko po šolskem pouku v Sokolskem domu. Na vajah je vladala izredna disciplina. Ne glede na to, da je bil Vreže »zlata duša«, je zahteval od pevcev, da je bila po dvigu rok za znak dirigiranja v zboru popolna tišina in vsi pogledi obrnjeni k njemu. Če ni bilo tako, je padla tudi kakšna klofuta ali, bog ne daj, celo prepoved sodelovanja v zboru. Zbor Zvonček je pod njegovim vodstvom kmalu prerasel šolske okvire in začel samostojno koncertirati v Šoštanju in okolici. To so bili drugačni časi. Ni bilo oblek in izbora, kot je sedaj. Vreže je deklicam naročil, naj prosijo starše za denar, s katerim so kupile belo blago. Tega so pri pouku s pomočjo učiteljice Marice Trohej skrojile in sešile, na bluzice pa izvezle narodne motive. Tudi fantje so imeli bele srajce in bili so sploh imenitni. Zbor je pel tudi himno, ki jo je napisal Avgust Šuligoj, priznani pevovodja iz Trbovelj, tudi Vrežetov prijatelj, ki je s svojo napredno programsko usmeritvijo vplival na razmah mladinskega petja na Slovenskem. Pesem se je glasila:
Mi smo glasniki Šaleške doline,
biseri naših slovenskih planin,
ki ti na straži stojijo vrhovi
Urška, Smrekovec, Mozirske planine.
Pesem je seveda imela še več kitic, a se je, žal, besedilo izgubilo in tako ali drugače utonilo v pozabo. Leta 1936 je zbor v Šoštanju priredil koncert, ki je požel velik aplavz in navdušenje. Tako opogumljeni so pevci zbora gostovali po Sloveniji in od povsod prinesli dobre pohvale in izkušnje. Najbolj je Pepci ostala v spominu tista iz Rogaške Slatine, ko so peli v tako lepi dvorani, da si na vajah niso upali niti ust odpreti. Na koncertu pa jim je seveda šlo kot namazano in Vreže jim je navdušeno čestital. Sledila so gostovanja v Slovenj Gradcu, Celju in seveda Trbovljah. Kar pa je bilo za tisti čas najbolj nenavadno, je bilo to, da so si pevci od prodanih vstopnic pod vodstvom Jurčeta plačali izlet in bivanje na morju. Pepca ima še vedno pred očmi Bakarski zaliv, kjer so stanovali v hotelu kralja Aleksandra in se vozili z ladjo. Mnogi so takrat videli morje prvič in nekateri, žal, tudi zadnjič. Življenje se je drastično spremenilo. Prišla je vojna, Vrežeta so zaradi svobodoljubnih misli premestili v Pečico in zbor je razpadel. Utihnila je pesem, ki je razveseljevala tako mlade kot poslušalce, in ko so se po vojni zbirali, da bi Zvonček spet zapel, jim, žal, ni uspelo dobiti Vrežeta nazaj v Šoštanj. Kljub temu so ga povabili na obisk in ga pričakali z rdečim nageljnom na prsih. Vreže je menda imel od ganjenosti solzne oči, a poti so se razšle. Kot vemo, je Vreže še naprej več kot uspešno deloval na glasbenem področju in bil duša Mladinskega pevskega festivala v Celju.
Lepi so ti spomini. In Pepci Jurče Vreže ni bil samo pevovodja, v njeni mladosti ji je bil svetel zgled človeka in pedagoga, zdaj, ko se ozira nazaj, pa spomin na čudovito obdobje njenih mladih dni.
M. K.
Vir: List (Šoštanj), 1. 9. 2005, letnik 11, št. 8
