Posestvo Novi Šalek je obsegalo dobrih 24 hektarjev gozda in obdelovalnih površin. Obdano je bilo z ograjo in zaradi hudih psov je nihče ni upal preplezati. Po drugi svetovni vojni, ob širitvi ceste Velenje–Slovenj Gradec, so jo odstranili. Ohranila se je ob poti, ki vodi k vili, vendar je dosti nižja in ožja od tiste ob glavni cesti.
Pod vilo je bil velik ribnik, ograjen z nizko ograjo, za katero so rasle akacije in smreke. Voda v njem je bila čista, skoraj stoječa. Na površini so plavali lokvanji, v njem so redili ribe (ščuke in krape). Globok je bil okoli meter in pol. Poleti so se v njem kopali otroci, pozimi pa so na njem drsali. Danes je zasut.
Na mestu, kjer je danes pod vilo park, je stala kmečka hiša, ki so ji pravili majhna hiša. Vanjo se je grofica preselila že pred drugo svetovno vojno. Tam je bila najsrečnejša, saj se ji je zdela majhna, prijetna in domača. V preveliki vili se je počutila osamljeno.
V hlevu so imeli konje in spravljene kočije. Sprva je imela grofica veliko vprežnih konj, kasneje dva para, na koncu pa le še ponija. Med drugo svetovno vojno so prostore preuredili v stanovanja, danes pa je v njih Dom borcev in mladine Velenje.
Manjši travnat hrib med vilo in Šalekom se je imenoval Pirgl. Na vrhu je stala na šestih štirioglatih cementnih stebrih poletna senčna utica, ki so jo imenovali Lusthojcl. Na Pirglu so grofje popoldne počivali, brali, pili čaj, zvečer pa imeli zabave. Od leta 1940 utice ni več.
Kegljišče z utico, postavljeno v hrib, so imenovali Keglpan. Letna gozdna utica je bila spodaj zidana, zgoraj pa lesena. Tu so grofje sedeli v pletenih stolih in kegljali. Bila je tudi igralnica in učilnica za otroke. Kegljišče je bila ravna, približno 20 metrov dolga in 1 meter široka steza, ki se je stekala v hrib. Keglji so bili leseni, visoki okoli pol metra, hranili so jih v pleteni košari.
