Pridelovanje hrane prinese šele mlajša kamena doba, ki napoči s spremembo podnebnih razmer. To je čas med 7. in 5. tisočletjem pred našim štetjem. Zanjo so značilni stalna naselitev, živinoreja in poljedelstvo. Udomačene so bile ovce, koze, govedo, konji in svinje. Med največje tehnične izume sodi lončarstvo.
Najbolj znana najdišča mlajše kamene dobe v Sloveniji so Potočka zijalka, Betalov spodmol in Divje babe. Na Gorenjskem so iz tega obdobja tri najdišča: Mokriška jama v Kamniških Alpah, Nevlje pri Kamniku in Poljšiška cerkev pri Gorjah.
Vzpon na višine v času poledenitev ni bil mogoč. Jamske visokogorske postojanke so bile obljudene le v toplejših obdobjih med poledenitvenimi sunki. Pa tudi tedaj je vzpon k jamam predstavljal izjemen podvig ledenodobnega človeka.
V Mokriški jami, na vzhodnem pobočju južnega obronka gore Mokrice v Kamniških planinah, so ležale velike skladovnice kosti jamskega medveda. Med letoma 1954 in 1956 so odkrili sledi kurišč in nekaj predmetov, med njimi devet koščenih konic, kamnito rezilo in polkrožno praskalo izpred trideset tisoč let.
Mnoge visokogorske jame so v poznem spomladanskem času nudile poleg varnega zatočišča tudi pomembne rezerve hrane. Tu so se namreč zaradi nizkih temperatur še dolgo v pomlad ohranjala trupla čez zimo poginulih medvedov. Ljudje, ki so bili na pomlad zaradi pomanjkanja hrane sestradani in obnemogli, so se s tem dokopali do dragocenih proteinskih zalog. Jama Poljšiška cerkev pri Gorjah blizu Bleda je postojanka iz časa iztekajoče se poledenitvene dobe pred šestnajst tisoč leti. V jami je bilo leta 1967 odkritih nekaj lepo oblikovanih kratkih kamnitih praskal in rezil, ki so jih uporabljali nasajene na lesene ročaje.
Drobno koščeno in kamnito orodje teh dob kaže na veliko spretnost lovcev. Dolge, nožiču podobne kamnite kline je nasajal na lesen ali koščen držaj in jih skupaj z manjšim orodjem, kot so trikotni svedri, gladila in najrazličnejša rezila, uporabljal pri vsakdanjih opravilih (npr. za rezanje mesa in obdelavo kož). Kamnita orodja so bila zelo prikladna za čiščenje, rezanje, luknjanje in šivanje usnja, a tudi za vrtanje lesa in kosti.
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 16.
