V času od razglasitve za trg do nemške okupacije leta 1941 so Domžale doživele gospodarske spremembe kot noben drug kraj v Sloveniji. V tem obdobju je propadla svetovno znana domžalska slamnikarska veleindustrija in tudi cela vrsta trgovskih podjetij.
Velika slamnikarska podjetja so propadla predvsem zaradi nezmožnosti, da bi odplačevala posojila zaradi gospodarsko-finančne krize. Leta 1936 je v Oberwalderjevi tovarni začelo obratovati povsem slovensko podjetje Universale. Tradicijo slamnikarske industrije sta poleg Universala nadaljevala v manjših tovarnah še Matija Ravnikar in Alojz Škrabar.
Brezposelni slamnikarski delavci in delavke so se lahko zaposlili v številnih podjetjih drugih industrijskih panog, ki so po koncu gospodarske krize naglo povečevala proizvodnjo in število zaposlenih. Domžale so do konca tridesetih let s 109 različnimi obrtmi, 22 gostinskimi lokali ter 49 trgovinami in prodajalnami še utrdile svojo vlogo obrtnega in trgovskega središča za širše območje.
Na širšem domžalskem območju je bilo konec tridesetih let okoli 25 podjetij kar osmih industrijskih panog. Poleg slamnikarske, še papirniška, kemična, tekstilna, usnjarsko-galanterijska, lesna in živilska industrija ter industrija gradbenega materiala. Večino podjetij je z izgradnjo novih tovarniških objektov in modernizacijo strojne opreme povečalo obseg in pestrost proizvodnje ter število zaposlenih, ki se je konec tridesetih let povzpelo na okoli 1700 delavcev in delavk.
Med podjetji, ki so se uveljavila kot vodilna oziroma posebej pomembna na jugoslovanskem tržišču, naj omenimo tovarno platnenih izdelkov Induplati v Jaršah, Bonačevo papirnico in Marxovo tovarno lakov na Količevem ter tovarno sanitetnega materiala, ki jo je Franc Kocjančič preselil v nov obrat na Viru. Do konca tridesetih let so se razvila vsa največja podjetja, ki so bila temelj za nov industrijski vzpon po drugi svetovni vojni. Nagla rast industrije, trgovine in obrti je imela tudi velike socialne, demografske in urbanistične posledice.
V fari Domžale je bilo ob štetju leta 1931 2615 prebivalcev, do konca tridesetih let pa je število prebivalcev naraslo na okoli 3000, število zgradb pa na 520. Do konca tridesetih let se je izredno razmahnila društvena dejavnost. Starim društvom so se pridružila številna nova in leta 1939 je v Domžalah delovalo 24 kulturnih, športnih, gasilskih in narodno-obrambnih društev ter obrtnih, kmečkih in delavskih organizacij, dokler jih ni nemški okupator leta 1941 prepovedal.
V prvih letih po drugi svetovni vojni so z nacionalizacijo industrijski obratov, z združevanjem manjših obrtnih delavnic v podjetja, z omejitvijo zasebne obrti in podržavljenjem trgovine nastale razmere za razvoj teh gospodarskih panog, ki so na domžalskem območju že pred tem prevladovale nad kmetijstvom.
Že v predvojnem obdobju pa so se Domžale uveljavile kot središče širšega območja, oblikovanje domžalske mestne občine s priključitvijo okoliških manjših občin je tako pomenilo potrditev te njihove vloge. V Domžalsko sestavo so prišla dobsko in ihansko območje ter tudi Količevo, Vir in Jarše. Domžale so bile v začetku petdesetih let tudi v socialnem, šolskem, kulturnem in športnem pogledu s svojimi ustanovami, objekti in društvi za vso okolico pomembno središče.
Z upravno zakonodajo so bile Domžale leta 1952 uvrščene med mesta.
