Dne 2. februarja 1944 so partizani napadli kolono Nemcev in Italijanov v Dovcah, za kar se je okupator maščeval in 15. februarja 1944 skoraj v celoti požgal vasi Tomačevica, Komen, Mali Dol, Divči in Branik ter prebivalstvo izgnal v internacijo v Nemčijo.
V tej bitki sta izgubila življenja dva vaščana: Anton Buda, roj. 1921, in Edvard Ščuka, roj. 1902. Spomini na te strašne trenutke so še zmeraj vtisnjeni v spomin vaščanov in še zmeraj je težko o tem govoriti.
Tomačevica je bila 15. 2. 1944 skoraj v celoti požgana in domačini izgnani v internacijo v Nemčijo. Večina se jih je vrnila leta 1945 s trpkimi spomini.
Po požigu hiš in vasi so okupatorji odpeljali domačine s tovornimi vozili na železniško postajo Zagraj (Sagrado, Italija), od tam pa v živinskih vagonih v Nemčijo. Tisti dan se je le redkim vaščanom uspelo izogniti internaciji. Nekateri so bili v partizanih, v sosednjih vaseh ali v tujini. Nemci so odpeljali polovico vaščanov.
“Tistega dne so bili otroci doma sami s slepo nono in so tako tudi morali v izgnanstvo: najstarejši Edi, sestri Dragica in Nada, skupaj z nono Marijo Ščuka. Kljub slepoti je nona mnogim pomagala in jim dajala poguma, ki so ga vsi tako potrebovali.” (Iz, 1994, str. 90) (Po pripovedi Dragice Mesar, rojene Ščuka, iz Tomačevice 14.)
Obe vojni sta pustili Tomačevcem zelo globoke rane, žalost, nelagodje in revščino. Izgnanstvo leta 1944 je bil dogodek, ki jih je najbolj prizadel za zmeraj. Večina domačinov ne govori sproščeno o teh težkih in žalostnih trenutkih, ki bolijo še v današnji časih.
Slovenske ženske so bile cenjene kot pridne in delovne. Delale so v tovarni, pivovarni ali na večjih kmetijah. Čeprav je bila večina gospodarjev prijaznih, je bil strah stalno prisoten, razmere so bile napete in hudo je bilo biti daleč od doma. Niso bili prijetni časi.
Jožefa in Julijo Kukanja s hčerko Danico ter nevesto Nado Kukanja so iz Tomačevice odpeljali v Nemčijo. Živeli so v barakah. Delali so v pivovarni Eder Bräu v kraju Grossosteim (prim. Eder Bräu Großostheim), na Bavarskem. Z njimi so odpeljali tudi pastirja Marija, mladeniča, ki je živel z njimi in pomagal pri delu.
Med izgnanimi vaščani iz Tomačevice je bil tudi mladi Franc Gec (1931-1982), odpeljan v Nemčijo k Adamu Ebertu, kmetu blizu mesta Brunn.
Leta 1947 dobi Franc pismo od kmeta Adama. V nemščini piše, kako so žena in otroci, se mu zahvali za njegovo delo in pomoč pri obdelovanju trt. Svetuje mu, naj si kupi čebele in začne s pridelavo medu. Pozanima se o stanju njegove družine in izraža željo, da bi se en dan srečali, ampak pot je dolga in razmere niso še najboljše. Besede so prijazne, človeške. Franc Gec je imel srečo …
